Izključujoča družba

Bernard Nežmah

2. 6. 2017  |  Mladina 22  |  Pamflet

Mediji so javili, da je v Panami umrl Manuel Noriega, diktator, ki je vladal med letoma 1983 in 1989. Ko je kot nekdanji plačanec CIE postal neprijeten za ZDA, so te izvedle kar invazijo na Panamo in ga lastnoročno postavile pred sodišče. Pod njegovo oblastjo je bilo sicer umorjenih oz. za večno izginilo več kot sto njegovih nasprotnikov. Mož je vladal šest let in si prislužil ime – diktator.

V Jugoslaviji je vladal Josip Broz Tito 35 let, že v prvem letu vladavine je bilo pobitih blizu sto tisoč njegovih nasprotnikov, mož nikoli ni dopustil ne svobode govora ne drugih političnih strank razen njegove komunistične partije, a osrednji dnevni mediji na Slovenskem ga nikoli ne opišejo z besedo diktator.

Hrvaški zgodovinar Ivo Goldstein, ki je skupaj z očetom Slavkom napisal podrobno in dokaj kritično Titovo biografijo, je v intervjuju za SP Dela postavil, da je pod njim razvoj države vodila izključno komunistična partija. Ko je razvoj na začetku sedemdesetih prišel do točke, ko bi morali komunisti popustiti, pa Tito te meje ni znal prestopiti in Jugoslavija je doživela retardacijo.

Zagrebški profesor je smiselno pokazal, da je bil problem države zaprta družba, ki je onemogočala, da bi v odločanje lahko vstopili tudi predstavniki večine, ki niso bili komunisti. Toda, ali je ta problem izključujoče družbe nastal šele v sedemdesetih? Že Milovan Djilas je kot predsednik jugoslovanske skupščine leta 1954 pisal v takrat osrednjem časniku Borba, da bi tudi nekomunisti morali imeti svojo stranko – socialistično zvezo. In narodnega heroja ter člana velike četverice so v nekaj tednih odstavili z vseh funkcij, kasneje zaprli na dolgoletni zapor in 34 let noben časnik ni objavil nobene njegove izjave kaj šele intervjuja. Jugoslavija bi lahko že leta 1954 vpeljala obliko parlamentarne demokracije, ki bi vključevala v vodenje države širše skupine ljudi zunaj komunistične partije. Toda prof. Goldstein sodi, da bi bila demokracija za Jugoslavijo razvojno koristna šele od sedemdesetih naprej!????? 

A ta ekskurz v zgodovino nas pripelje naravnost v sedanjost. Titova doba, v kateri je o največjih investicijah odločal ozek krog partijskega vrha, je bila tudi čas glomaznih zgrešenih investicij, ki smo jih poznali pod imeni: Obrovac, Feni etc. Razvpito tovarno glinice v Obrovcu so začeli graditi leta 1975 in ko je bilo vanjo vloženo 40 odstotkov investicije in je poskusno že začela delati, je generalni direktor zagrebške Privredne banke Neven Barač partijskemu vrhu predlagal, da zaprejo tovarno!?? Mož se je poprej dobro pripravil in dal izdelati 12 variant: od te, da tovarna sploh ne dela, pa do proizvodnje tristo tisoč ton letno. Po njegovih izračunih bi bilo daleč najceneje za državo, da na pol zgrajeno tovarno zaprejo, razstavijo in razprodajo. Kajpak so zmagali graditelji, tovarno pa so po treh letih delovanja zaprli in v zgodovino se je zapisala kot eden največjih gospodarskih polomov.

Aktualna vlada Mira Cerarja, ml. je postavila svojo veliko investicijo v drugi tir, zoper to varianto sta dve civilni gibanji izdelali in predstavili dve skoraj za polovico cenejši varianti. In kaj je storil premier? Je dal pretehtati tri inačice in se potem odločil za najbolj smiselno? Nak, stoji za svojo, drugih dveh - kot da ni. Ponavlja titoistično maniro, ki v odločanje ni prepustila nikogar zunaj svojega kroga. A stara Titova pot je v dobi demokracije naletela na oviro, kot je pobuda zbiranja podpisov za referendum zoper izbrano varianto drugega tira. Po anketah javnega mnenja večina nasprotuje Cerarjevemu projektu, kar bi moralo zadostovati, da pobuda uspe. Toda podatki o zbranih podpisih po dobrem tednu so zaskrbljujoči: če se vnema državljanov bistveno ne spremeni, bo poskus ustavitve projekta propadel. 

Kako torej, da večina ne prispeva 40 tisoč podpisov? Preprosto, pot je v moderni dobi preveč anahronistična. V času, ko ljudje opravljajo vse posle in dejavnosti s klikom na miško, ko s pametnih tablic glasujejo za izbor Evrovizije, naj bi se zdaj odpravili na krajevno upravno enoto, ki je odprta bolj ali manj le v uradniškem delovnem času, da bi tam overovili in oddali svoj podpis proti????? Za sodobnega človeka je to prekomplicirana pot. V Švici morajo denimo za referendum na sprejeti zakon zbrati 50 tisoč podpisov v 100 dneh, medtem ko v nekajkrat manjši Sloveniji 40 tisoč v 35 dneh. Še bolj usoden je modus zbiranja: za Švicarje zadošča zadosti obsežen seznam podpisov, ki jih pobudniki prinesejo v parlament, a v Sloveniji mora vsak državljan sam oditi na matični urad.

Po slovenski zakonodaji je referendum tako postavljen, da klasične racionalne vsebine praktično ne morejo uspeti, razen kadar so vsebine povezane z radikalnimi čustvenimi političnimi spopadi.

Čustveni spopadi so postali edina točka, kjer skupine prebivalcev lahko kaj dosežejo. Si predstavljate, da bi se Vrhničani ne zbrali in samoorganizirali po požaru v Kemisu? Zdaj se je nazorno izkazalo, da okoljski in zdravstveni inšpektorati ne delujejo sami po sebi. Da državljan ne more mirno bivati svoj dan, pomirjen, da bodo vse nevarne emisije odkrile in odpravile pristojne službe, kaj šele, da bdijo nad zagotavljanjem najstrožjih varnostnih standardov. Za zbiralnice nevarnih odpadkov se je izkazalo, da je povsem običajno, da nimajo štiriindvajseturne gasilske straže.

Sicer pa okoljski inšpektorati ne tolerirajo le emisije nevarnih snovi, povsem indolentni so tudi pri hrupni onesnaženosti. V Žalcu se domačini borijo zoper tovarno, ki prek vseh dovoljenih standardov kali njihov mir, v Ljubljani prebivalci ob Bleiweisovi že leta bentijo nad prekomernim hrupom cestnega prometa, pa nič. Ko pa bi sosed navijal muziko sredi noči, bi v hipu ukrepali možje postave.