Stare in bodoče smrti

Bernard Nežmah

9. 6. 2017  |  Mladina 23  |  Pamflet

Vrhovno sodišče je zavrnilo tožbo hčere enega izmed na smrt obsojenih na Kočevskem procesu oktobra 1943. Razsodilo je, da tedanje partizansko sodišče ni kršilo načel poštenega sojenja. – Človek ne bi verjel: na hitrem sojenju v treh dneh, kjer so bili uradni zagovorniki indolentni pri branjenju svojih klientov, kjer sploh ni bilo pogojev, da bi na proces lahko prišle priče v prid obtoženih, kjer so sodili po partizanskih odlokih in ne po zakonih okupirane kraljevine … A pustimo ob strani sporni pravni aspekt in osvetlimo predzgodbo. Po italijanski kapitulaciji se je na grad Turjak zateklo 700 vaških stražarjev, četnikov in civilistov, ki so se po nekajdnevnem spopadu s partizani predali. 21 jih je potem končalo pred naglim sodiščem, kaj pa preostali? Enciklopedija Slovenije beleži, da so jih od 659 ujetih partizani usmrtili več kot 200. Ubit je bil vsak tretji ujetnik. Grozljiv poboj vojnih ujetnikov! Zločin, ki se ga je sramoval celo legendarni predsednik borcev Janez Stanovnik, ki je imel na spominskem partizanskem srečanju leta 1943 izjemen govor - ki je bil sicer pospremljen z žvižgi - in v katerem je dejal: »Naši so že v Velikih Laščah 59 komandantov usmrtili. Najbolj težka stvar je bila smrt ranjencev, 28 jih je bilo na gradu. Ti ranjenci so bili usmrčeni, ne od vojske, ampak od naše policije. VOS je prišel, vojsko odstranil in oni so izvršili to usmrtitev. To je dejanje, ki ga mi vsekakor obsojamo.« Hladnokrvni poboj ranjencev je sramota za partizansko gibanje. V tej luči je gledati pravno farso Kočevskega procesa: 59 častnikov, ki so vodili bitko s partizani, niso postavili pred sodišče, ampak so jim poslali krogle v glavo, za 21-terico njihovih podrejenih pa so uprizorili sojenje!???

Dobrih sedemdeset let kasneje je v zadevi »Magna« gospodarski minister Zdravko Počivalšek pred kamerami besno dejal: »Bomo zelo trdi do tistih, ki se trudijo za tuje interese preprečiti to investicijo …« Dan pred tem sta namreč odvetnik Franci Matoz in novinar Bojan Požar v imenu prizadetih kmetov vložila ustavno pritožbo zoper lex Magna, ki da protiustavno razlašča kmete.

Tam prisotni novinarji so ministra pozabili povprašati, na kakšen način bo vlada trda (!!!) do državljanov, ki uveljavljajo svojo ustavno pravico. Tudi varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorferjeva se ob tem ni javno zgrozila, ne skupine, ki ustaljeno branijo kršitve človekovih pravic obstrancev. Lex Magna, ki ga je lansiral premier Miro Cerar, ml., ni le ustavno sporen, ampak je šokantna metoda zastraševanja. Njegova funkcija je bila, da prestraši manj uke ljudi, kot so hoški kmetje, da hitro sprejmejo vladno ponudbo za odkup kmečkih zemljišč, saj bodo v nasprotnem razlaščeni. Modri moderni kmet iz Mokronoga, ki uspešno prideluje sončnično olje, lan in mak, mi je ob tem pripomnil, da je celo pod Kardeljem in Kidričem po vojni 1945 trajalo dlje, da so kmete razlastninili, kot pod mladim Cerarjem!

Vloga ustavne pritožbe je sicer v hipu proizvedla čudež. Naenkrat se je na nacionalni televiziji pojavil prvi človek graške »Magne« Günther Apfalter. Mož, katerega obličja pol leta nismo videli, je jadrno prihitel v studio Odmevov. In vprašanju: zakaj niso izbrali lokacije v Mariboru na področju tovarne TAM, se je izmaknil rekoč, da je za njih pomembno, da objekt stoji tam, kjer je najbolj za zaposlene, za kakovost izdelkov in za njihove stranke, potem pa perfidno namočil Cerarja, ml. in Počivalška rekoč, da lokacije niso izbrali sami, ampak jim jo je ponudila slovenska vlada! Škoda, da ni voditeljice zanimalo, kaj je na stvari. Direktorja bi lahko vprašala: zakaj bi teren v Mariboru slabo vplival na delavce v lakirnici in na lakirane izdelke? Odgovor je seveda skrit v tretjem členu odgovora – za stranke. Magna si je namreč izvolila v Hočah zemljišče, ki leži dobesedno čez cesto pri vhodu na mariborsko letališče. Izbor ni pridna in kvalificirana slovenska delovna sila, ampak sanjska lokacija, ki je le lučaj od avionov. In zato naj bi za vekomaj padlo sto hektarov rodovitne zemlje? 

A predsednik vlade nadaljuje s svojimi okoljskimi akrobacijami. Dva tedna po požaru na Vrhniki je dal v mestu odpreti informacijsko pisarno. Takrat, ko so ljudje iskali informacije, je ni bilo, sedaj pa so jim jo ponudili v obliki pogovorov v duševni stiski. A realnost je popolna izguba kredibilnosti v državne okoljske institucije. Nihče ni odstopil, nikogar niso zamenjali, nihče ni prevzel odgovornosti za nič, pač - premier Miro Cerar, ml. je povedal, da so nesrečni primer vzeli za dobro šolo!

Pogoreti mora tovarna nevarnih odpadkov, da se bo iz tega on kaj naučil!??????? Toda stvar se tu ne konča, premier je našel nove sovražnike. Pravi, da bo treba doseči, da bodo prizadeti verjeli državnim inštitucijam, ne pa da verjamejo domnevam nekaterih.

In kdo so nekateri? Eden je ekolog in neuradni okoljski ombudsman Anton Komat, ki zahteva vpeljavo biološkega monitoringa. Pravi, da so strupene snovi v zemlji lahko res pod pragom dovoljenega, toda ko jih vsrkavajo trave, ko te popasejo krave in slednje poje človek, se po procesu biomagnifikacije njihov učinek potisočeri. Z metodo biomonitoringa se spremlja učinke okoljske tragedije nekaj let in šele takrat se razkrijejo dejanske razsežnosti izpusta hormonskih motilcev in rakotvornih elementov.

Sicer pa bo slediti delu policije. Ta z izjemno prizadevnostjo išče in razkriva posameznike, ki zasadijo nekaj semen konoplje. Iz Kemisa je izpuhtel atrazin, izjemno nevarno sredstvo, ki je prepovedano že 20 let. Kako in od kod se je znašel v tovarni? Je Slovenija dežela, kamor okoljska mafija drugih držav odlaga prepovedane rakotvorne odpadke???