Politični samorastniki

Vlado Miheljak

16. 6. 2017  |  Mladina 24  |  Dva leva

»Kot politični samorastniki smo dokazali, da znamo in zmoremo spreminjati stvari na bolje in v Sloveniji izvesti ključne politične strukturne reforme.« — Aleksandar Kešeljević na programski konferenci stranke brez programa

»Predsednik Miro Cerar je iskreno povedal, da ga zabolijo številne medijske opazke o njem, a je članom zatrdil, da bo ostal tak, kot je: preudaren, iskren in premišljen. Taka nova politika je namreč Sloveniji prinesla izjemne rezultate.« — Trpeči predsednik SMC pričakuje, da se bo enkrat v bodočnosti uresničila vizija prihodnosti

»No, jaz bom nagovarjal predvsem tiste, ki tako kot jaz menijo, da je čas za zamenjavo generacij, da so nekateri ljudje že predolgo v slovenski politiki, kajti rezultati te politike so vidni danes in ljudje se veliko pritožujejo, veliko jamrajo, po domače povedano, ampak seveda z istimi ljudmi ne moreš pričakovati drugačnih rezultatov, zato sem prepričan, da je čas ne toliko samo za nove obraze, ampak za novo politiko.« — Marjan Šarec bo tokrat imitiral predsedniškega kandidata (Odmevi TVS, 13. 6. 2017)

»Politika se dela z glavo in ne z drugimi deli telesa ali dušo.« — Max Weber: Politika kot poklic

Vselej, ko pride čas volitev, kakršnihkoli že, se ponavljajo stare zgodbe o novi politiki, ki so nadgrajene z novimi poudarki o nesprejemljivi stari politiki. Nihče ne pove jasno, zakaj bi se politika delila na novo in staro, namesto na dobro in slabo, sprejemljivo ali nesprejemljivo ... In ni jasno, zakaj naj bi nova politika, novi obrazi resnično pomenili premik – na bolje.

Pravzaprav je paradoksno. Ko boste sedeli v restavraciji in naročili izborno jed, si boste najbrž želeli, da je ne bi pripravil kdo, ki je popolnoma brez izkušenj; ko boste sedli na frizerski stol, boste računali, da tisti, ki nad vašo glavo vihti škarje, obvlada svoj poklic; in vsekakor si boste želeli, da ko ležete na operacijsko mizo, uporabi skalpel in druge mučilne pripomočke kdo, ki ni novi obraz. Ki ima izkušnje. Le v politiki bi slepo zaupali novim obrazom.

Na zadnjih in predzadnjih volitvah je bil imperativ novih obrazov dominanten. In dejansko smo na vseh ravneh nove obraze tudi dobili. Pa vidimo, kaj so v sfero političnega prispevali. Večina se je diskreditirala, še preden se ji je uspelo postarati. Prosto po Webru naj bi bili veščina in veličina politike v balansu med (vsebinsko) strastjo, občutkom odgovornosti in neizogibno distanco do stvari in ljudi. Kajti »odsotnost distance kot take je eden od smrtnih grehov slehernega politika«. Prevlada mesijanstva in samoočaranosti sta poglavitni problem aktualne slovenske politike. Zato samorastništvo ni prednost, ampak manko politike, ki ji z (zgolj) personificirano prezentacijo zmanjka varovalk. Ko gre diskreditiran, slab, nesposoben politik, brez političnega pedigreja (»politični samorastnik«) na smetišče zgodovine, za njim ne ostane nič, ko propade politik iz neke tradicionalne politične formacije, za njim še vedno ostaja stranka, kot nosilec in čuvar določenih vrednot, idej, konceptov.

Karkoli je že počel Blaire, je še vedno po njem ostala, pa čeprav ranjena, laburistična stranka, z naborom časovno univerzalnih idej. In samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bo dvignila iz pepela. Karkoli že počne Pahor, še vedno po njem ostane stranka njegove provenience, ki je nosilka socialdemokratskih idej, ki zadovoljujejo politične in vrednotne potrebe mnogih. Zato kriza strank in porast zunajstrankarskih, nadstrankarskih, celo transstrankarskih politik in kandidatov, ne prinašata nič dobrega. Predvsem pa prispevata k nedoslednosti in konceptualni zmedi. Samorastniki v politiki so iluzija. Tako kot divji otroci, dečki in deklice iz džungle. Nekdo, ki ne odrašča v človeški družbi, ne bo nikoli zares človek. Tarzan je sicer simpatični mit, a ne bi mogel imeti človeških svojstev. In tudi tarzani v politiki niso priložnost, ampak privid.

Predsedniške volitve so ne glede na provenienco kandidatov volitve osebnosti. Včasih je veljalo, da so nastopili redki seriozni kandidati in mnogi »krjavlji«. A tega, kdo je krjavelj, ne definirajo njihove možnosti, ampak vsebine. Že pred prejšnjimi volitvami smo ugotavljali, da merilo serioznosti nista realni domet in uspeh kandidata, ampak vsebine, ki jih prodaja, in tudi način, kako jih prodaja. Tako lahko kdo vstopi v tekmo z jasnim zavedanjem, da nima realne možnosti za uspeh, a izkoristi prizorišče (medijskega) volilnega spopada za opozarjanje na neki družbeno relevanten problem, proces ali gibanje. Tipičen primer je bila takrat kandidatka Elena Pečarič. Lahko pa kandidat tudi karikira svojo vlogo in s tem opozarja na sprevrženost in zlorabe politike. Tako se neredko odpravijo v politiko komiki.

Denimo v Franciji pokojni humorist Coluche, ki se je leta 1980 precej odmevno podal v predsedniško tekmo. In v tej zmedi kandidatov in »kandidatov«, od burkačev, vaških posebnežev, porno starlet, klošarjev in tudi tistih, ki sicer resno zastopajo relevantne, a manjšinske ideje, imajo mediji pomembno sanitarno vlogo. Namreč, da ločijo tako imenovane resne, prvokategorne kandidate od karnevalskega okrasja, ki gre k volilni tekmi. A tu nastane problem. Ne le Pahor, ki mu kandidatura in tudi funkcija pomenita predvsem avtoerotični izziv, tudi drugi kandidati se spuščajo na raven bizarnosti. Tako je denimo Pahorjev predhodnik Türk nastopal v kuharskih oddajah, pel na radiu karaoke itd. Napačno. Namesto da bi ga zvabil na svoj teren kompetenc, se je spustil na Pahorjev »rokodelski« teren. In kajpak na volitvah izgubil.

Prosto po Webru: V politiki, ki ne uporablja glave, je absoluten favorit Pahor.