Čustveno stanje mladega Pahorja

Vlado Miheljak

9. 6. 2017  |  Mladina 23  |  Dva leva

»Po dostopnih podatkih pa je lani MNZ odraslim Afganistancem izdal vsega devet odločb. Vsem so prošnje za azil zavrnili. MNZ zatrjuje, da Afganistan ni dovolj nevarna država, da bi (primer iz ene od odločb) ‘obstajali utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil civilist zgolj s prisotnostjo na tem območju soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu resne in individualne grožnje za njegovo življenje ali osebnost’ ... Poseben argument, ki ga na MNZ vztrajno uporabljajo, pa je tudi, da se lahko Afganistanci, če se že ne morejo vrniti v mesta in vasi, iz katerih so doma, vrnejo v glavno mesto Kabul.« — (Dnevnik, 1. 6. 2017)

»Število smrtnih žrtev napada, ki je minuli teden pretresel Kabul, je naraslo na 150, je ob začetku mednarodne mirovne in varnostne konference v prestolnici dejal afganistanski predsednik Ašraf Gani.« — (STA, 6. 6. 2017)

»Predsednik republike Borut Pahor je v uvodnem nagovoru na današnji mednarodni konferenci o izzivih spravnega procesa v Sloveniji pozval k spravi ne le na pravni in politični ravni, ampak tudi na čustveni ravni. ... Poleg svetle plati narodnoosvobodilnega boja je vojna po njegovih besedah prinesla tudi tragično plat bratomorne vojne. ... Za veliko srečo pa je označil Demosovo odločitev, da popravo krivic postavi v kontekst osamosvojitve. Tudi opozicija se je po njegovih besedah zavedela, da ne more zavrniti vsega, kar je Demos predlagal za popravo krivic. Ocenil je, da nam je uspel premik v smeri sprave tako na pravni in politični kot čustveni ravni. Daleč najtežja je po njegovih besedah čustvena sprava.« — (STA, 5. 6. 2017)

Če parafraziramo besedilo političnega songa Zorana Predina (Čustveno stanje mlade krave, druge največje slovenske živali), bi lahko rekli, da je Pahor ta čas druga največja slovenska politična žival. No, (naj)večja je brez dvoma alfa žrebec, ki trenutno, upajmo, da še dolgo, vodi, usmerja in uničuje desno opozicijo. A kam pravzaprav spada Pahor? V pozicijo? V opozicijo? Slej ko prej v klinično institucijo; v terapevtsko obravnavo. Tega ne izpričuje in narekuje en eksces, ena ponesrečena izjava, eno spodletelo dejanje, ampak celota njegovega delovanja. Žal je treba sprejeti oceno, da tej državi ne predseduje oz. ni na oblasti zrela politična osebnost, ampak patološki narcisizem. A žrtev ni samo nosilec motnje, ampak vsaj toliko tudi javnost in država. Gotovo taka osebnost potrebuje pomoč. A javnost in še zlasti mediji reagirajo sprevrženo: pomagajo mu tako, da to motnjo nagrajujejo in utrjujejo. Če je kljub dolgoletnemu poznavanju Pahorjeve osebnosti vsaj načelno veljalo, da pred prevzemom funkcije še ni bilo mogoče predvideti vseh patoloških razsežnosti in posledic narcistične motnje, ki upravlja njegovo funkcijo, je sedaj drugače. Izvolili bomo predsednika, za katerega natančno vemo, kaj bo dal, kaj bo delal.

Nič ne bo presenetil. Nikogar ne bo zavedel, nobenega opetnajstil. Ne javnosti, ne medijev, ne sebe. Zato so volivci in mediji polno odgovorni. Zlasti slednji sistematično utrjujejo njegov položaj. Namesto da bi brez milosti preverjali motive, razloge, smisel in dopustnost njegovih izpadov, se kvečjemu zabavajo in ga ravno toliko hudomušno, a benigno smešijo, da izpade simpatično. Pač »naš Borut«. Ena sama takšna izjava, kot je bila denimo tista o dijakinjah kot miškah, bi morala biti dovolj, da ne bi preživel enega tedna po ekscesu; da nobeno upravičevanje ne bi zadostovalo. A takih izjav, dejanj, izpadov je bilo, kolikor hočete. In namesto da bi mediji vrtali v predsednika in kandidata zaradi njegovih sprevrženih besed, dejanj, »delovnih akcij«, ga veselo pokrivajo, spremljajo in vsebine nekritično vlivajo javnosti v glavo. Mediji so privolili v to, da predsednik (in kandidat) preprosto prodaja svojo politično kandidaturo in funkcijo v formatu resničnostnega šova. In sprejmejo njegovo pojasnitev, češ »tak pač sem«, »ne morem si pomagati«. Lahko pa mu pomagajo mediji. Tako da ga razkrinkajo kot nekoga, ki je uničil predsedniško funkcijo, ki sodeluje pri razgradnji institucij države, in ga pošljejo na smetišče zgodovine.

Pa bi mogoče Slovenija celo preživela Pahorja takšnega, kot je, če bi v svoji patologiji in perverziji ostal osamljen, če podobna manira ne bi prežela celotne politike. Sedanja vlada je vse bolj nekakšen kolektivni Pahor. Razen nekaj redkih izjem so mentalno vsi nekje tam – v Pahorjevi glavi. Denimo minister Počivalšek, ki je razhajanja in prerekanja o Magni na Dravskem polju zreduciral na kritiko v stilu Zlatka Zahovića: »Nimamo posluha za tiste, ki po naročilu drugih z ljubljanskimi močvirniki rušijo ta projekt in želijo sesuti delovna mesta v Mariboru.« Če preskočimo namigovanja o zaroti, ki jih je izrekel, ne da bi jih utemeljil (pa bi jih moral), je redukcija resne diskusije na močvirnike dovolj, da bi se mu Cerar moral zahvaliti za sodelovanje. In podobno je bilo ob izpadih drugih ministrov, ministric. Denimo serije izjav notranje ministrice o azilantih ob protestih pred azilnim domom. A kako naj se zahvali svojim ministrom, ministricam, če je sam dajal še hujše izjave, denimo tisto, da je ograja na južni meji pravzaprav zaradi Hrvatov (!?). Z njo je postala vprašljiva ne le njegova politična razsodnost, ampak kar opravilna sposobnost.

Doslej je bilo mogoče (razen enkrat samkrat) Janšev »pohod na Rim« ustaviti s podtaknjenimi instantnimi strankami, brez konceptov, ki so vskočile in v zadnjem hipu zmagale z eno samo programsko točo: antijanša. Tokrat se zdi, da podtaknjencev počasi zmanjkuje, motivacije volivcev pa tudi.

A perspektive in alternative na bližnjih predsedniških volitvah so še slabše. Svoj čas sem pesimistično zapisal, da si bomo izvolili takšnega Pahorja, kot si ga zaslužimo. No, v resnici je veliko huje. Tokrat nikogar drugega ne bo na izbiro.

In rešitev? Hja, ne vem. Predin v omenjenem songu šepne: »Prestavi klanje na pomlad.«