V tragediji skupnega

dr. Bogomir Kovač

23. 6. 2017  |  Mladina 25  |  Ekonomija

Plačna politika in reforme trga dela ostajajo tudi v zadnjem letu Cerarjeve vlade nevralgična točka, politična histerija se širi na vse strani, racionalnih potez je malo. Trg dela in plačna politika sta že deset let problem, ki ga očitno ne zmore rešiti nobena vlada. V ozadju so strukturne spremembe, pa neenakost delitve med kapitalom in delom, tudi protikrizna ekonomika. Plače pomenijo hkrati strošek in potrošnjo, so del konkurenčnosti in socialne pravičnosti, določajo politično težo predvsem srednjega razreda. Pogajanja o odpravi plačnih anomalij, vlogi minimalne plače in načinov zaposlovanja so del večne politične igre med nosilci kapitala in dela. Vprašanje pa je preprosto. Kdo bo plačal zapitek te ekonomske krize, kdaj, komu in kako porazdeliti koristi višje rasti in izboljšanja gospodarskih razmer?

Analize OECD dokazujejo, da so se zadnjih deset let plače znotraj EU gibale sila različno. Nemčija je v primerjavi s predkrizno ravnijo (2007) povprečne plače zvišala za 14,6 odstotka, v VB pa so se znižale za 26,3 odstotka, v Franciji so nižje za 1,6 odstotka, v Španiji višje za odstotek. Tudi povezanost gibanja plač in zaposlenosti ni enoznačna. Britanski ekonomisti dokazujejo, da je znižanje plač amortiziralo padec brezposelnosti, v Nemčiji pa imajo najnižjo brezposelnost kljub višjim plačam. Tudi nemška izkušnja je lahko različna. V ekonomski krizi ob prvem naftnem šoku (1974) je brezposelnost narasla sorazmerno s padcem rasti, po letu 2008 pa je ob podobnem padcu BDP-ja ostala nespremenjena. Nemška produktivnost je leta 1975 narasla, leta 2009 pa padla za 4 odstotke … Očitno tradicionalne razlage, da padec realnih plač, lažje odpuščanje in davčne olajšave omogočajo hitrejše gospodarsko okrevanje in višjo zaposlenost, ne držijo vedno in povsod. Ekonomska teorija je tu pogosto politična dekla, streže bolj kapitalu, kot sledi dejstvom.

Obstaja še nekaj drugih pomembnih poudarkov. V zadnjih štiridesetih letih se je v državah OECD rast plač ločila od produktivnosti, realne plače so se relativno zniževale, blaginjo je zlasti srednji razred zapolnjeval z zadolževanjem. Očitno so pozitivne učinke povečane produktivnosti pobrali lastniki kapitala in ne zaposleni delavci. V okviru EMU so zadnjih dvajset let stroški dela postali sila pomemben dejavnik tržnega prilagajanja, namesto valutnih prilagoditev imamo plačne. Plačna razmerja postajajo temeljni vzvod konkurenčnosti držav, razlike v realnih plačah pa mehanizem za absorbiranje različnih ekonomskih šokov. Monetarna centralizacija je torej druga stran decentraliziranih ukrepov na trgu dela. Socialni partnerji so ostali vkopani v nacionalnih okvirih kolektivnih pogajanj. EU nikoli ni dosegla evropske ravni socialnega dialoga, sindikati in delavska združenja že dolgo nimajo več transnacionalne moči.

Večina držav je v kriznih razmerah posegla po politiki minimalnih plač, pogosto je med postsocialističnimi članicami EU to tudi ključni vzvod sprememb na trgu dela. Minimalne plače imajo predvsem socialne učinke, znižujejo neenakost, povečujejo potrošnjo in spodbujajo agregatno povpraševanje. Toda hkrati povečujejo pritiske tudi na ponudbeni strani, reakcije pa so različne. Redkeje vodijo v znižanje dobičkonosnosti in zaposlenosti, hitreje povzročajo rast skupne produktivnosti in ekonomske učinkovitosti na podjetniški ravni. Večje pretrese lahko povzročijo, če vplivajo na druge ravni plačnih razmerij in pomenijo politično izhodišče zaostrovanja kolektivnih pogajanj. Načeloma so minimalne plače na ravni okoli 45 odstotkov povprečnih plač ekonomsko nevtralne in zato zaželene, ker vsaj delno zmanjšujejo revščino. Kakšni bodo njeni učinki, pa je odvisno od vrste dejavnikov, predvsem fleksibilnosti trga dela, moči sindikatov, strukture in načinov zaposlenosti. Minimalne plače so dejansko popravek propadle socialne države.

Trg dela v Sloveniji postopoma okreva, rast zaposlenosti je stabilna, toda stopnja brezposelnosti je še vedno nad ravnijo držav OECD. Toda pomembnejše je drugo spoznanje. Trg dela se je spremenil, diferenciral se je glede zaposlitev, kjer nastaja luknja med srednje usposobljenimi, pri plačnih razlikah pa se je zožil, rast realnih plač pa bistveno zaostaja za produktivnostjo. Z drugimi besedami, kapital se debeli na račun dela, toda zato se povečujeta konkurenčnost in gospodarska rast. Za ekonomiste je rešitev preprosta. Rast plač naj malo zaostaja za produktivnostjo, morda za slabo odstotno točko, da je na varni strani stroškovne konkurenčnosti in hkrati spodbuja intelektualni kapital zaposlenih, vse skupaj pa polni tržno povpraševanje. Toda ekonomska logika je eno, politični manevri pa nekaj drugega.

Hipokriziji političnega tarnanja ni videti konca. Na eni strani bijejo bitko v javnem sektorju. Upravičeno protestirajo zdravniki in šolniki, policisti in vojaki, pa tisti v najnižjih plačnih razredih od vsepovsod. Virantov plačni sistem ni bil nikoli dokončan, ker ga ni mogoče zgraditi, vedno ga bodo rušile spremembe ene od poklicnih skupin. Če vlada dvigne plače enim, se podrejo razmerja drugim in sistem pade. Plačni sistem je treba razstaviti in zasidrati na novo in ločeno. Razprave o minimalni plači in plačnih razlikah nimajo prave teže, če imamo na trgu strukturno brezposelnost, kjer manjka ljudi, ki jih potrebujejo v podjetjih. Političnih pogajanj o plačah in reformah na trgu dela ne znamo voditi, nezaupanje je veliko, dogovori so izsiljeni ali pa nemogoči.

Vlada nima idej, kako povezati reforme trga dela, plač in sedanjo dinamiko gospodarske rasti. Kompromis je ekonomsko mogoč, toda politično težaven. Imamo poceni delovno silo in prekarno fleksibilnost trga dela, strukturno brezposelnost in dinamično rast. Vsak družbeni deležnik pri tem rešuje samega sebe, zato pa tičimo v tragediji skupnega.