Zmaga tisti, ki umre zadnji

dr. Bogomir Kovač

16. 6. 2017  |  Mladina 24  |  Ekonomija

Zapletom z brexitom ni videti konca. Predčasne britanske volitve so politično destabilizirale Veliko Britanijo (VB), EU sploh nima domišljenih izstopnih postopkov. Pogajalski kaos nevarno narašča. Nesposobnost in aroganca političnih elit na vseh straneh sta osupljivi in spominjata na dramatična obdobja pred in med obema svetovnima vojnama v Evropi. VB ni bila posebno priljubljena članica EU, toda nikoli problematična ali škodljiva kot nekatere vplivne sosede (Francija, Nemčija). Ohranila je evroskeptično držo, nasprotovala politični federalizaciji EU, rada se je sklicevala na svoj mednarodni položaj in odnose z ZDA. Trilema brexita pa je jasna. Ni mogoče hkrati ujeti političnih ambicij izstopa, ekonomskih prednosti EU in pravočasno končati pogajanj.

Premierka Theresa May je tragikomična politična figura. Razpisala je predčasne parlamentarne volitve, da bi pridobila politično legitimnost, okrepila vlado in pogajalsko moč do EU. Pa je 8. junija 2017 izgubila vse troje, VB tiči sredi politične krize, priprave na brexit niso več primarne, pogajanja pa so vedno bolj negotova. Brexit je razkril vso zmedo institucionalnih pogojev EU in politično bedo sedanjih politikov. Sloviti 50. člen Lizbonske pogodbe o uradnih postopkih zapuščanja EU je vsebinsko kratek, pogoji izstopa so nedorečeni, obdobja pogajanj smešno kratka. Na drugi strani je VB napravila komaj dojemljivo politično napako. Brexit je bil za vodilne torijce preprosto notranja politična igra, ko pa je referendum uspel, niso imeli nobene predstave o ciljih in načinu izstopa. Od pogajalskega amaterizma do političnega barbarstva pa je samo korak, celo v častitljivih westminstrskih sobanah.

Niti EU niti VB za začetek ne vesta, kaj dejansko pomeni brexit, kako naj potekajo pogajanja. Bistvo dobrih pogajanj je, da so opredeljena, še preden se začnejo, ključni so procesi in načini pogajanj, šele potem

pride vsebina. Konflikti se med pogajalskimi stranmi stopnjujejo, če vsebinska nasprotja spodkopavajo pogajalske praznine. Dobri okviri pogajanj so običajno prvi korak k normalizaciji nasprotnih stališč. Za začetek ima VB na voljo belo knjigo pogajalskih izhodišč, EU maha s svojo agendo. Toda v obeh dokumentih je več ideologije kot politike, več floskul kot resnih pogajalskih algoritmov. Za zdaj pogajanja o primerljivih ekonomskih in trgovinskih sporazumih (FTA) trajajo nekaj let, tudi desetletje (CETA). Dve leti zadostujeta za pogajalski okvir, končno dogovarjanje bo trajalo vsaj deset let, brez ratifikacij. Zato je danes za obe strani pomembnejše definiranje prehodnega obdobja kot končni sporazum. Najbolj logično bi bilo, da do konca pogajanj ostane status quo. Seveda, to stališče je v VB bliže laburistom kot torijcem, v EU pa bližje Francozom kot Nemcem. Lani vodilni britanski politiki dejansko niso hoteli iz EU, zahtevali so njeno reformo. V EU pa niso verjeli, da je izstop sploh mogoč. Zato so pogajanja za obe strani danes kupovanje časa. Britancev za legalno vrnitev v EU (nov referendum), EU za legitimno reformo svoje zavožene poti.

Ločevanje držav spominja na družinska razmerja, vedno so na koncu v ospredju otroci in delitev premoženja. Za zdaj je v navzkrižnem položaju bivanja in dela pet milijonov državljanov EU in VB, spori glede neposrednih poplačil pa gredo od nič (VB) do 100 milijard (EU). Če bi VB enostransko prekinila razmerja z EU, potem preide na stara pravila STO. Toda to bi VB, ki 40 odstotkov blaga izvozi na trge EU, preprosto spravilo na kolena, podobno velja za storitve, največja poraženca bi bila kmetijski in finančni sektor. Enostranski izstop je za VB ekonomski polom, ki lahko povzroči notranji politični razpad (Irska, Škotska), morda celo državljansko vojno. Ključno vprašanje je torej, ali trenutni volilni izid potrjuje mehak ali trd brexit. Za zdaj britanske politične elite nimajo odgovora. Zagotovo bi

Corbyn lažje vodil mehka pogajanja kot vratolomna Mayeva, zato Macron in Merklova govorita o možni vrnitvi. Bolje to kot staro de Gaullovo metanje ovir.

Brexit je torej pred nerešljivo trilemo. Če želijo britanski politiki držati obljubo o izstopu, ker ne marajo dosedanjih razmerij do EU, izgubijo večino želenih ugodnosti skupnega trga, hiter in politično varen zaključek pogajanj ni mogoč. Paradoksalno, toda politično šibka EU deluje v pogajanjih trdneje kot stoletja stara VB, ki je v zakladnico Evrope prispevala Magno Carto (1215), pa Smithovo liberalno tržno družbo in keynesiansko državo blaginje. Britanci stavijo na svojo formulo, ki ni ne švicarski ne norveški model, toda povsod bodo morali privoliti v politični kompromis in poplačilo ekonomskih stroškov. Britanci so tanek referendumski »ne« (51,9 proti 48,1 odstotka) spremenili v soglasni »da«, Mayeva se je iz zagovornice obstanka v EU spremenila v gorečo nasprotnico, Corbyn je naredil obratno pot. Podobna so sprenevedanja in strahovi z druge strani. Evroskepticizem danes ni več britanska posebnost. Politične elite v EU bi ga rade na primeru brexita prikazale kot vojno napoved, zato da bi ohranili sedanji status quo. Binarna narava referenduma ni dopuščala sivih odtenkov glede narave, obsega in dinamike izstopa, brexit za zdaj ne odpira poti nove EU.

Sun Cu je v Umetnosti vojne poudaril, da vsako bitko dobite ali izgubite, še preden se je začela. To velja tudi za politične akterje brexita, ki ga na obeh straneh dojemajo kot vojaški dan D. Brexit je za VB in EU nejasna ideja, FTA med VB in EU pa je površna in dolgotrajna alternativa. Pred leti je J. G. Griffith zapisal, da je v VB konstitutivno vse, kar se zgodi. Tudi če se ne zgodi. VB je danes bližje temu, da v EU ostane, brexit kot kratkoročni odhod je čisti blef. Kot da nihče ni doumel Keynesove slovite metafore, da smo na dolgi rok vsi mrtvi. Zmaga tisti, ki umre zadnji.