Narodni škodljivci in destruktivci

Bernard Nežmah

30. 6. 2017  |  Mladina 26  |  Pamflet

Zadnja poročila o bojih v Mosulu prinašajo informacijo, da nekaj sto pripadnikov IS ignorira pozive k predaji, h kateri jih pozivajo zvočniki pripadnikov iraške vojske. Kar služi kot argument, da gre za popolne fanatike. Pa vendar, dosedanje vesti iz te vojne ne prinašajo podob ujetih vojakov IS. Zakaj? So res le militantni suicidarci ali pa ima iraška vojska navado, da ujetnike preprosto postreli? Ker so borci Al Bagdadija vnaprej označeni kot satanski demoni, je zdaj »dobrim« iraškim enotam dovoljeno prosto pobijanje vojaških nasprotnikov. Na tem pač ne more temeljiti novi demokratični red Iraka.

S predstavo o demokraciji ima sicer čedalje bolj resne težave premier Miro Cerar, ml. V intervjuju za časnik Delo je uspeh pobudnikov referenduma označil kot projekt Janeza Janše. In slednjemu pripisal politiko nagajanja. Uf!?? Predsednik vlade je očitno sprejel besednjak župana Zorana Jankovića, ki nasprotovanja svoji politiki posebej rad imenuje nagajanje. Žargon, ki ne sodi v politični vrh, ampak na otroško igrišče in kvečjemu še v gostilniško omizje. Pravica biti proti pač ni nagajanje, ampak povsem legitimni način političnega odločanja. Toda premier se ne ustavi pri referendumski zgodbi, celo s pomisleki zoper projekt Magne opravi enako: »To je spet tipičen način slovenskega nagajanja. Verjamem, da tistim, ki želijo škoditi našim ljudem, ne bo uspelo.« Kdor je proti postavitvi lakirnice na kmetijskih poljih, je po Cerarju škodljivec slovenskih ljudi!????????? Ugovor zoper postavitev Magne je ARSU poslala serija civilnih organizacij in državna agencija za okolje je njihove pomisleke sprejela v obravnavanje. Umanotera, Inštitut za politike prostora, društvo Focus, Inštitut za trajnostni razvoj, društvo Ekologi brez meja, CIPRA Slovenija društvo za varstvo Alp, društvo Gibanje za trajnostni razvoj Slovenije, Zveza ekoloških gibanj, Društvo za ekonomiko energetike in ekologijo ter Alpe Adria Green - vse po vrsti škodijo interesom Slovencev?

In kaj pove prvi mož vlade o človeku, ki je iniciator referenduma? – Vili Kovačič je destruktivni aktivist! Vršiti ustavno pravico do referenduma je za profesorja ustavnega prava destruktivni aktivizem. Besednjak iz govorov Edvarda Kardelja in Josipa Broza iz petdesetih let!!!

Istočasno se je dogodil kongres, na katerem se je Združena levica preimenovala v Levico. Njen stari in novi vodja Luka Mesec je v govoru napovedal, da bo to stranka rdeče in zelene barve, demokratičnega in ekološkega socializma. Pravi, da si bodo prizadevali za ohranitev planeta za generacije, ki prihajajo za nami!. V antiki so takšnim govorancam odgovarjali – Hic Rhodus, hic salta! Kako si torej levica prizadeva ohraniti planet v mikro podobi hoških polj za generacije, ki prihajajo za nami in bi želele življenje posvetiti kmetovanju? Nobenega resnega, odločnega in sistematično vztrajnega odziva na vladno favoriziranje Magne nismo zasledili. Biti politično okoljsko usmerjen ni stvar parol na kongresih, ampak jasne in bučne manifestacije nasprotovanja politiki, ki ignorira okoljska vprašanja, kot to počne sedanja vlada. Od zelene Levice bi pričakovali najmanj ostro tiskovno konferenco, na kateri bi atakirali na premiera, ki je nasprotovanje množice okoljskih organizacij projektu Magne uvrstil med škodljivce slovenskih ljudi. 

No, v Hočah so se postopili demokracije odločanja in tako izpeljali anketo med domačini. Lokalni župan je navdušen, ko pravi, da je kar 86 odstotkov domačinov podprlo Magno. Res veliko, zgolj 14 odstotkov se je z imenom in priimkom podpisalo proti. Toda, koliko ljudi se je sploh odzvalo na anketo? Vsega 15 odstotkov. Rezultat je za snovalce Magne popolna polomija, saj jo podpira le dobrih 10 odstotkov prebivalstva. Za tovrstne plebiscitarne odločitve zakon o referendumu predvideva, da mora za predlog glasovati vsaj petina volilnih upravičencev. Ljudski glas je torej proti.

Nekatere skupine in posamezniki so bili pred časom proti koncertu hrvaškega pevca Thompsona v Mariboru, ker da simbolizira ustaštvo. V Ljubljani so organizirali drugačen dogodek – hvalnico rdeči zvezdi. Tudi tu so nekateri drugi protestirali, da gre za poveličevanje simbola, v imenu katerega je jugoslovanska vojska vodila agresijo zoper Slovenijo 1991, drugi, da je to simbol, pod katerim so pobijali desettisoče vojnih ujetnikov po drugi vojni. Ja, rdeča zvezda je mnogim simpatični znak, toda dejstvo je, da je za sorodnike žrtev komunističnega nasilja mučna travma.

Slaviti nekaj, vedoč, da to drugim povzroča povsem realni bol?

No na TV Sloveniji je pred časom odstopil urednik Igor Pirkovič pod pritiski zaradi intervjuja s popevkarjem Thompsonom. Zdaj je prvi mož nacionalke Igor Kadunc napisal kolumno, v kateri se čudi oziroma terja, da bi zaradi tega morali odstaviti tudi odgovorno urednico Jadranko Rebernik. Odmislimo zdaj polemiko o neprofesionalnem in novinarsko neetičnem intervjuju. Premislimo predpostavko, ki od odg. urednice pričakuje, da bo pred objavo umikala novinarske prispevke. Če kirurg pri operaciji napravi fatalno napako, ne bodo odstavili vodjo oddelka. Gre namreč za vprašanje osebne odgovornosti, naj si bo novinarja ali zdravnika. V zgodovini slovenskega žurnalizma smo imeli dolgo obdobje notranje cenzure, ko so uredniki umikali posebej kritične članke. In demokracija je prinesla avtonomnost novinarja, ki je odgovoren za svoj tekst. Vračanje moči urednika, od katerega se zahteva, da bi vnaprej odstranjeval prispevke formiranih novinarjev, je za svobodo govora nevarni postopek.