Zamujeni vlak

dr. Bogomir Kovač

30. 6. 2017  |  Mladina 26  |  Ekonomija

Vlada, delodajalci in sindikati so pred tedni sklenili, da se bodo konec junija politično dogovorili in pospravili malo reformo trga dela. Mala reforma naj bi pokrila sveženj ukrepov proti prekarizaciji, za večjo socialno in pravno varnost, kot ga napoveduje vladni dokument »Za dostojno delo« (2016). Vnovičen popravek treh zakonov je za reformo preozek, za prave spremembe ga je premalo. Cerarjeva vlada očitno na ključnem delu strukturnih reform ni zmogla preseči napačnih zastavkov zadnje reforme leta 2013. In tu je zmeda tudi na evropski ravni. Mitologiji deregulacije in večje prožnosti trga dela ni videti konca. Prinesla je zgolj socialno neenakost in politično polarizacijo, ne pa povečanja rasti in zaposlenosti.

Leto 2016 je v marsičem paradoksalno za trg dela in njegove politike. Oživljanje gospodarske rasti v večini držav OECD povečuje zaposlenost, toda mimo želenih pričakovanj. Očitno so v teh letih padle tri iluzije. Najprej o koristih globalizacije in mednarodne integracije. Dejansko pretirana globalizacija lahko ogroža delovna mesta in socialno državo na račun bogatenja korporacij in globalnih elit. Drugič, ponudbena politika, deregulacija in večja fleksibilnost trga dela niso jamstvo večje konkurenčnosti in rasti, kar dokazuje sedanja »sekularna stagnacija« (Summers). In na koncu, izsiljena liberalizacija trga dela namesto socialne konvergence vodi v tržno segmentacijo, socialno diferenciacijo, dohodkovno neenakost. Tu je temelj politične polarizacije, vzpon populizma, stopnjevanja negotovosti, ki ogroža varnost in mir celo v EU.

Za EU je jasno, da enotni trg in evro že desetletja zahtevata povezovalni trg dela, ki bo sposoben absorbirati asimetrične šoke s plačami in zaposlovanjem. Povsod je v ospredju mantra »fleksibilnega trga dela«, v EU je od leta 2008 več kot 200 reformnih posegov na tem področju. Toda kaj pomenijo in komu prinašajo koristi? Na mikroekonomski ravni gre za sposobnost realokacije zaposlitev in obvladovanje učinkovitosti, na makro gre za ciklično prilagajanje, konkurenčnost držav in socialni položaj delavcev. Sklep je razmeroma preprost. Najboljša zaščita delovnih mest sta višja produktivnost dela in rast, nanjo pa vplivajo tudi stabilna zaposlitvena razmerja. Toda v EU in drugod so začasne pogodbe o zaposlitvi, hitrejše odpuščanje in nižja zaščita za brezposelne postali standardna orodja fleksibilnosti trga dela. Kaj torej ščitimo in usmerjamo, delovna mesta ali delavce?

Mednarodne ustanove (EK, MDS, OECD) so problem zaposlenosti sprva reševale z monetarno in fiskalno politiko, kasneje so vztrajali pri strukturnih reformah (fleksibilnost trga dela), spodbujali so demontažo kolektivnih pogajanj o plačah. Od tod temeljno priporočilo, da znižanje zaščite pri odpuščanju in plačna fleksibilnost pomenita zmagovito formulo za povečanje rasti, konkurenčnosti in zaposlovanja. Toda empirični podatki zadnjih nekaj let ponujajo nasprotne dokaze v večini članic EU. Znižanje zaščite delovnih mest in plač negativno vpliva na zaposlovanje in gospodarsko rast ter obratno. Reforme na trgu dela potemtakem ne vodijo do pričakovanih rešitev, ne ponujajo želenega »dostojnega dela«.

Očitno na zaposlenost, gospodarsko rast in učinkovitost bolj vplivajo dejavniki produktivnosti, manj pa fleksibilnost trga dela in plač. Dejstvo je, da zadnjih dvajset let produktivnost dela pada in z njo tudi delež dela, realokacija proizvodnih virov in njihova učinkovitost veljata več od neoliberalnih reform trga dela. Zgodnji povojni uspehi (»zlato obdobje keynesianizma«) so zagotovo rezultat tehničnega napredka in menedžerske revolucije, pa stabilnost institucij, povezanosti ekonomskih in razvojnih politik, poglabljanja in širitve trgov. Toda prehod na stare formule rasti in socialne države ni več mogoč, podobno velja za sedanjo bero ponudbene ekonomike in t. i. strukturnih reform. Na trgu dela so zadnja leta prevladale prekarnost, nižja zaščita delovnih mest in plačna diferenciacija. To spodbuja družbeno neenakost, povečuje ekonomsko negotovost in politično zmedo. Hkrati se s tem znižujeta kakovost intelektualnega kapitala in poslovna učinkovitost, nižje plače zmanjšujejo motiviranost in inovativnost, oboje slabo vpliva na konkurenčnost podjetij in rast gospodarstva. Začasne pogodbe niso povezane toliko z zaščito delovnih mest, temveč z negotovostjo in začasnostjo poslovanja. Očitno sedanje reforme na trgu dela niso spodbudile višjega zaposlovanja in gospodarske rasti, prej različnost in obseg začasnih pogodb. In danes, po izgubljenem desetletju zaradi velike recesije (2008– 2017), cenejše in začasne zaposlitve očitno ne koristijo nikomur, ne delavcem, ne podjetjem in tudi ne državi.

Kaj je ostalo od slovenske reforme trga dela? Ekonomsko malo, od tod politična razočaranja na vseh straneh. Delodajalcem ni prinesla želene prožnosti dela, ki jo vidijo predvsem kot lažje in cenejše odpuščanje. Toda problem slovenske konkurenčnosti tiči v produktivnosti in drugačnih poslovnih modelih. Sindikatom prinaša nekaj zadoščenja zaradi jasnejših pogojev zaposlovanja in odpuščanja, zamejitve prekarnosti, ostrejšega inšpekcijskega nadzora. Toda tudi to je strel v prazno, ker takšnega nadzora ni mogoče uresničiti, stroškov dela pa brez celovite davčne reforme ni mogoče znižati. Predstavnikom države je uspelo ohraniti socialni dialog, toda brez prave politične zmage, ki bi utrdila volilno zaupanje v Cerarjevo vlado.

Krovni dokument »Za dostojno delo« je vladni libreto, mala reforma trga dela pa slaba politična predstava, ki nikomur posebej ne koristi. Reforme trga dela ni brez drugih reform, ta vlak pa je vlada zamudila leta 2015. Nikogar ni na tem »vročem stolu«, vsi pa bi radi sedeli v parterju in kaj dobili na račun drugega.