Trilema

dr. Bogomir Kovač

7. 7. 2017  |  Mladina 27  |  Ekonomija

Letošnji bruseljski ekonomski forum (BEF 2017) na začetku junija so posvetili utrjevanju monetarne in ekonomske unije. Toda EU v letu 2017 pretresajo predvsem politična vprašanja, volilna aritmetika članic določa evropske rešitve, v igri ni doseganje »več« temveč »boljše« EU. Politični in socialni mir sicer ostajata njeni največji vrednoti, toda brez gospodarske rasti, nove institucionalne arhitekture in drugačnih politik EU ne more naprej. Problem evra in optimalnega denarnega območja je dejansko vprašanje optimalnega političnega prostora in njegovega delovanja. Njegova ekonomska trilema tiči v jedru še vedno prevladujoče neoliberalne agende.

Kaj je ekonomska trilema EU? Trilema pomeni sistemski trikotnik, kjer tri reči ne morejo delovati skupaj, dvojice stranic pa. Rodrick je pred leti opisal trilemo globalnega gospodarstva kot nekakšen Arrowov teorem nemožnosti. Povezal je demokracijo, nacionalno suverenost in globalno tržno integracijo kot tri med seboj nekompatibilne elemente. Lahko kombiniramo dvojice, ne vseh treh. Recimo, da G-20 predstavlja rešitev za povezanost globalnih trgov in demokracije. Suverenost nacionalnih držav lahko poveže v selektivno globalizacijo nekakšen novi Bretton Woods. Ali pa suverenost držav in njihovih ekonomij povezuje sistem zlatega standarda, samodejnega prilagajanja cen, tečajev in količine denarja v posamezni državi. Toda kje tiči političnoekonomski »kavelj 22«?

Globalni trgi ekonomsko integrirajo države kot edine prave nosilce politične demokracije. Na globalni ravni »finančni trgi« ustvarjajo »virtualno demokracijo«, vsak trenutek kapital uprizarja politični referendum odločanja v imenu dobičkonosnosti in svojih interesov. Toda te ekonomske odločitve na globalni ravni delujejo politično na lokalni, virtualna demokracija kapitala izpodriva dejansko demokracijo držav. Presežek ekonomske globalizacije spremlja primanjkljaj klasične politične demokracije. Nevidna roka trga tako postaja prikrita roka političnega odločanja.

EU je dober primer teh zadreg. Poglabljanje ekonomske integracije spremlja širitev demokratičnega deficita. Njen trikotnik med državo, trgom in denarjem politično fascinira mnoge, ekonomsko pa je problematičen. Prvotna zamisel skupne Evrope po II. svetovni vojni postavlja politično integracijo pred ekonomsko. Nekaj let kasneje Rimska pogodba (1957) postavlja v ospredje funkcionalno ekonomsko integracijo, kasneje skupni trg in evro postaneta pot do političnega združevanja EU. Ta posebni preplet suverenih držav je povečal mednarodno trgovino in konkurenčnost, pretok kapitala in neposrednih investicij, stabiliziral cene in znižal obrestne mere … Članice EU so postale ekonomsko vedno bolj povezane in soodvisne, evro je te procese po letu 2000 samo še utrdil. Toda monetarna unija je tvegan projekt, imamo skupno valuto brez skupne države. Tako je evro postal ekonomski katalizator nedosegljive politične integracije EU.

Danes vemo, da nima vsako mesto svoje valute in da tudi ne obstaja ena sama svetovna valuta, obe skrajnosti bi onemogočili potrebno fleksibilnost relativnih cen, trgovanje in razvoj med državami. Kaj je torej optimalen denarni prostor? Nobelovec Mundell je zastavil teorijo optimalnega denarnega prostora (OCA), ki združuje suverene države glede na mobilnost proizvodnih dejavnikov, fleksibilnost cen in skupnih politik, zlasti fiskalne. Skratka, monetarna integracija zahteva ekonomsko in na koncu politično. Če umanjka katera od teh treh komponent, pade OCA, ne glede na to, da jo v veliki meri omejujejo sodobni endogeni tokovi rasti (dobavne verige, interne cene …). Za zdaj seveda velja, da EU ni optimalno denarno območje, da je tu evro v slabšem položaju kot dolar. Preprosto, mobilnost dela je premajhna, obrestne mere imajo nacionalne pribitke, strukturne reforme in politike so divergentne. Imamo evropski denar in nacionalno politično suverenost, monetarno centralizacijo in fiskalno decentralizacijo. Zato evro prinaša koristi, ne rešuje pa političnih tveganj.

EU ni primerljiva z nobeno do zdaj znanih političnih unij, ki integracijo razumejo kot homogenizacijo in ne diverzifikacijo. Če skupni trg in evro ponujata toliko možnosti, mi pa jih ne izkoristimo, politične frustracije naraščajo vsevprek. Od tod vzpon ekonomskih nacionalizmov in političnih populizmov, tudi kot odgovor na sedanjo politično improvizacijo EU. Zato EU vse bolj deluje kot razrahljana zveza, saj je ekonomska integracija rezultat avtokratskih odločitev. Ključni referendumi so bili vedno proti politični federalizaciji EU. Monetarno in bančno unijo je lažje doseči, fiskalno in socialno mnogo teže. Politična legitimnost pa se gradi prav na tej osi.

EU gradi svoje ekonomske politike na politični konkurenci držav in ta neoliberalna agenda povečuje razlike med njimi. Toda notranje politične razlike so celo večje v samih članicah kot med njimi. Razlika med Macronom in Le Penovo je večja kot med običajno politično percepcijo Francoza ali Nemca. Še vedno, po Evrobarometru (2016), več kot polovica državljanov v EU (51 odstotkov) povezuje nacionalno z evropsko identiteto, zgolj nacionalno ceni 39 odstotkov, zunaj EU bi živela petina. EU kot politično optimalno ozemlje nastaja znotraj trileme, ki jo določajo tržna logika, sedanja pravila EU in pričakovana mreža unij. Vse troje ne gre skupaj, vedno nekaj ostaja zunaj.

Za evrokrate je monetarna in bančna unija še vedno pred fiskalno in socialno, ekonomska konvergenca velja več od politične. Toda ekonomski prostor se širi, politični pa oži, prekrivanja je vse manj. EU se je porodila iz krize, živi in se razvija z njo, kot pravi Monnet. Toda moč njene vizije razjeda cinizem, upanje postaja brezup, mir vse bolj meji na vojne. Bo EU zapravljena priložnost zgodovine?