V prihodnost!

dr. Bogomir Kovač

21. 7. 2017  |  Mladina 29  |  Ekonomija

Razprava o povišanju plač in novem plačnem modelu za javni in zasebni sektor bo jeseni burila politične duhove, tudi med kandidati za predsedniške volitve. Zadeva namreč vse zaposlene, odpira ključna vprašanja trga dela in njegovih političnih zadreg. Sindikati zahtevajo povišanje plač, delodajalci temu nasprotujejo, vlada ponuja anemično zakonodajo. Prvi se sklicujejo na gospodarsko rast, drugi na konkurenčnost, vlada na korekcijo trga dela. Vsi ostajajo na svojih bregovih, kultura zapovedane stabilnosti pa se celo v EU tu preveša k politiki sprememb. Konsenz o povečanju realnih plač raste, manj pa dogovor o porazdelitvi stroškov krize in politični odgovornosti za zavoženo desetletje.

Med krizo je večina članic EU zamrznila plače, Britanci so jih radikalno znižali. Zasebni sektor je skušal s tem zmanjšati stroške, povečati cenovno konkurenčnost in prilagajati zaposlenost, država se je borila predvsem z visokimi primanjkljaji in zadolženostjo. Moč fiskalne konsolidacije in obseg javnega sektorja sta vplivala na plače zasebnega sektorja. V državah evroskupine so plače javnega sektorja pred letom 2007 hitreje rasle kot v zasebnem, v času recesije so nasprotno zaostale za njimi. Pred letom 2007 je vsak odstotek zvišanja plač v javnem sektorju pomenil 0,7-odstotno rast v tržnem, v obdobju fiskalne konsolidacije je ta korelacija manj jasna. Plače v zasebnem sektorju postanejo po letu 2010 bolj odvisne od produktivnosti, stroškov in konkurenčnosti, v javnem sektorju pa od političnih odločitev in pritiskov finančnega sektorja.

Spremembe realnih plač so del prilagajanja ekonomskim ciklom. To nas vodi do Keynesa (1936) in njegovih navzdol lepljivih plač. Realne plače so razmeroma stabilne glede na cikle, delujejo nevtralno, pomenijo del ekonomike povpraševanja. Pri kasnejši ekonomiki ponudbe se plače gibljejo prociklično, asimetrično, diferencirano, obravnavamo jih kot mikroekonomski problem. Manjša sindikalna moč in oženje ekonomske demokracije rušita model lepljivih plač. Po letu 2008 pade tudi druga postavka keynesianizma, da nižje plače pomagajo ohranjati zaposlenost. V krizi so se znižale plače, zaposlenost in gospodarska rast. Od tod sklep neoliberalne ekonomike, da je krivda v premajhni fleksibilnosti trga dela. Znižanje realnih plač je premajhno glede na rast, prekratko glede na strukturno brezposelnost, premalo diferencirano glede na posebnosti podjetij, panog, trgov.

Tu gre za dve političnoekonomski zanki. Prva je v domeni političnih pogajanj o plačah. Čim manjša je moč sindikatov, lažje je obvladovati plačno politiko. Druga zadeva neoliberalno ekonomsko ideologijo. Trg dela sam najbolje rešuje segmentiranost plač in strukturno brezposelnost. Bivši finančni minister Mramor ima v mislih oboje. Zanj je linearni politični pritisk na dvig plač nevaren, dokler obstaja strukturna brezposelnost, bi morali plače zviševati ločeno, zgolj pri deficitarnih delovnih mestih. Splošen dvig plač zadeva prerazdelitev moči, hkrati pa zmanjšuje segmentiranost trga dela in strukturno brezposelnost. Rast je tu ključna, ekonomike povpraševanja tudi.

Toda pogajalska moč sindikatov pada, pokritost kolektivnih plačnih dogovorov je vse manjša. V državah OECD je bila leta 1985 sindikalno vključena tretjina zaposlenih, danes le še 17 odstotkov. Plačna pogajanja so nekdaj zajela skoraj polovico vseh plač, danes slabo tretjino. Torej ima plačna politika izzive drugod, v reprezentativnosti prekarnih delavcev in zajemanju transformiranih oblik dela, zaradi digitalnih tehnologij in nove ekonomije delitve. In drugič, zaposlitveni segmenti trga dela kažejo zanimivo obliko U, potrebujemo nizko kvalificirane delavce in one z visokim znanjem. Višje plače bi torej morale zadevati oba segmenta, trg izriva plače srednjega sloja, na katerem temelji fiskalni temelj socialne države. V resnici višje plače potrebuje prav ta tržni segment in tega problema samodejno delovanje trgov ne more rešiti.

Poglejmo nemški primer, ki je mnogim tako ljub. Leta 1999, ob nastanku evroobmočja, je bila Nemčija evropski bolnik, brezposelnost je bila visoka, rast nizka. Rešitev je našla v korporativizmu, svoji »Ordnungspolitik«. Leta 1995 Klaus Zwickel v imenu vplivnega sindikata IG Metall predlaga, da plače sledijo zgolj inflaciji, če bodo podjetja zaposlovala. Kancler Schröder je na tem zgradil svojo reformo trga dela. Ta nemška plačna politika je imela oboje, politični konsenz in ekonomsko logiko notranje devalvacije s pomočjo plač. Nemčija po letu 2008 v recesiji zaradi tega hitreje reagira, pridobi konkurenčne prednosti, poveča izvoz in pride do enormnega suficita tekoče plačilne bilance. Toda nemški dosežek postane evropski problem. Nemčija preveč varčuje, premalo povprašuje, zato zavira domačo in predvsem tujo rast, evroobmočje stagnira. Torej njena plačna politika dandanes ni ustrezna. Nemčija in z njo EU potrebujeta dvig plač ali cen, če želita povečati rast in tudi zaposlenost.

Kaj je torej učna ura za nas? Sindikati in delodajalci niso sposobni dogovora, kar so Nemci nekdaj zmogli. Zagotovo dvig plač prinaša dandanes več koristi kot škode. Vlada ponuja staro formulo strukturnih reform namesto jasne politike plač, ki je ključna. Famozna fleksibilnost trga dela ni rešitev, potrebujemo pametno regulacijo in pravo politiko plač. Plače so bile nekdaj vezane na cene, danes na produktivnost, pomemben je konsenz, tudi glede davčnih razbremenitev. Zato je vsaka plačana reforma hkrati davčna reforma. Oboje je Cerarjeva vlada zamudila.

Plačna politika je ena ključnih ekonomskih politik. To so podcenili vsi, mednarodne institucije in domači politiki. Višje plače so političnoekonomsko zaželene, ponujajo premik izhoda iz recesije. Pomenijo zmago kulture sprememb nad politiko stabilnosti. Vrnitev v prihodnost, torej!