Protislovna politika

dr. Bogomir Kovač

28. 7. 2017  |  Mladina 30  |  Ekonomija

Slovenska vlada ima sredi leta 2017 na tnalu tri različne probleme, ki zadevajo razmerje med Ljubljano in Brusljem. Najprej gre za večno vprašanje NLB, zapletlo se je s teranom in zdaj je tu še arbitraža. Primeri so različni, slovenski pristop pa protisloven. Glede NLB se nismo niti pogajali, zaradi terana bomo evropsko komisijo tožili, pri arbitraži pričakujemo pomoč. Naše zahteve in pričakovanja so različni, politične ambicije in ostrina pa so obratno sorazmerne s pomembnostjo zadev. V razmerju do Bruslja več velja simbolni (teran) kot ekonomski kapital (NLB), bolje dojemamo lokalne kot meddržavne probleme (arbitraža), močneje reagiramo na politične kot ekonomske probleme. Slovenska politična elita deluje v diplomaciji provincialno, njen nacionalizem je primitiven, ekonomsko kaotičen.

EU je nedvomno veliko bolje kot politična meddržavna organizacija uspela kot ekonomska integracija. Razlog je preprost. Ekonomski interesi so lažje združljivi kot politični. Velike in vplivne članice imajo svoje strateške interese, majhne države krčevito branijo svoje zakoreninjene kulturne identitete. Priložnost politične unije je zahodna Evropa zamudila sredi petdesetih let, danes verjame, da bosta skupni trg in evro na koncu pripeljala do politične federalizacije. Ekonomska integracija vodi v večjo politično harmonizacijo in želeno družbeno homogenizacijo. Toda ekonomski trgi delujejo drugače kot politični. Ekonomski trg temelji na prostem globalnem pretoku blaga, politični trg pa je zamejen s političnimi državami, nacionalnimi parlamenti, oligopoli strank. Zato so politični trgi predstavniških demokracij bližje fevdalnemu kot liberalnemu redu.

EU s svojimi institucijami sistematično boleha za demokratičnim primanjkljajem in legitimnostjo. Ni prave zastopanosti političnih interesov, ni jasno, kdo odloča in kdo je odgovoren. EU danes deluje na načelih liberalnega meddržavnega dogovarjanja.

Ključne so nacionalne države, načeli subsidiarnosti in sorazmernosti zahtevata večno dogovarjanje. Ne gre toliko za dogovor glede skupnih politik, temveč za pogajanja o odstopanju od njih. Pomembno je, kaj je politično sprejemljivo (EU), kaj želeno (članice EU). Politični prostor je odprt, načeloma ni vsiljenih rešitev, recipročnost je del sistema. V EU vlada nekakšna integralna subsidiarnost. Grčija je seveda primer, ki vse to postavlja na glavo. Slovenija je v marsičem del te zgodbe.

Očitno v Sloveniji nismo dobro razumeli, da EU temelji na splošnih načelih in tehničnih pogajanjih. Na oboje smo slabo pripravljeni. Slovenski ministri, celo iz akademskih vrst, niso zgradili strokovnih mrež z univerzami in inštituti, naši politiki nimajo pogajalskih modrosti in poguma za spopade v Bruslju. Zato EU velja za politično sveto kravo, kot da ni za nami izkušnja z beograjskimi centri moči in komunističnimi elitami. Vse skupaj je po vstopu v EU na bistveno nižji ravni kot pred tem. Zlasti usodno pa je to početje zadnja leta. Primeri z NLB, teranom in arbitražo so dokaz tega. In slovenska vlada se je prvič prisiljena odzvati bolj odločno, toda za zdaj tudi precej brezglavo.

Primer NLB spada na začetek. Doslej je država v sanacijo banke vložila okoli 4,5 milijarde evrov. Obe kupnini (KBC in novi kupec) naj bi navrgli dobro četrtino te vrednosti. Zadnja dokapitalizacija (1,5 milijarde, 2013) trči na zahteve EU glede omejitev poslovanja, nujne privatizacije leta 2017, posredno tudi izbrisa. Slovenija ni prejela evropske pomoči, sprejela pa je vse zahteve EU. Argument izkrivljanja konkurence je seveda ekonomska neumnost, država financira svojo banko, ki s tem ni na trgu ničesar pridobila, lahko pa bi veliko izgubila. Toda nobena od obeh vlad (Bratuškova, Cerar) ni protestirala ali zahtevala nov dogovor (108 n 109. čl. PDEU) zaradi tedanjih izjemnih razmer in sedanjih dobrih rezultatov. Banka je danes sanirana, z visokimi rezervacijami in letnimi donosi okoli 200 milijonov EUR.

To pomeni, da bi morala biti prodajna cena okoli milijarde in pol. Toda vlada je ne postavlja kot argument drugačne prodaje, zgolj prosi evropsko komisijo za odlog. Nobene pritožbe, morda celo tožbe zaradi oškodovanja ni v vladni agendi.

Teran je druga zgodba, prilika o domačijski slovenski politiki in neverjeten lakmus nove slovenske pokončnosti v Bruslju. Njegova simbolna teža je lahko velika, ekonomska majhna. Gre za lokalno pridelavo in slovenski trg, 600 hektarjev vinogradov, kakšnih 100 vinogradnikov, ki so poslovno usodno vezani nanj. Evropska komisija je z delegiranim aktom vlogo terana razdelila na širše območje Istre, sklicuje se na izjemnost in na izjeme. Teran je zaščitena označba kraškega vina, toda kot trto jo imajo tudi drugi. Slovenija zato protestira in bo očitno tožila evropsko komisijo v imenu varovanja pridobljenih pravic, legitimnih pričakovanj, sorazmernosti in medinstitucionalnega ravnovesja. Podobni argumenti pri bankah in NLB niso šteli, pri teranu pa. Vlada je tu pripravljena na vse, tudi na tožbo proti komisiji.

Tretji primer zadeva arbitražo. Tukaj se nismo slepo uklonili EU (NLB), niti ne bomo tožili komisije (teran), radi pa bi njuno posredovanje v mejnem sporu s Hrvaško. Spet so v ospredju simbolne pomorske črte Piranskega zaliva, manj pomembne so usode ljudi na kopnem. Gordijski vozel je podoben. Arbitražna razsodba je nov okvir, ki zahteva bilateralna pogajanja in obmejni sporazum. Strokovna komisija dveh držav s sodelovanjem EU bi lahko bila pot rešitve, preden kje poči. Tudi tukaj je v ospredju veščina dogovarjanja in presoj. Zloglasni slovenski »nacionalni interesi« ne štejejo pri NLB, pri arbitraži in teranu pa ta ni sporen.

Evropska komisija lahko s svojimi pravili razglasi različne reči, ponudi protislovne rešitve, zakulisje krojijo bolj njeni uradniki kot politiki. Tu ni politične zmage brez pogajanj in dogovorov. Zato je očitno zapitek pri teranu tako ključen. In vino veritas, Ljubljana!