Obramba odpadkov

Heni Erceg

28. 7. 2017  |  Mladina 30  |  Hrvaška

Za vsako ceno je treba obvarovati Karepovac! Samo da ne zajame Karepovca … Tako so dva dni molili Splitčani, ko je ognjena ujma, ki je že zajela predmestja, grozila, da se bo razdivjala tudi v samem mestu. Pa vendarle se je zdelo, da je Karepovac pomembnejši od vseh stanovanjskih hiš, katerih okolico so že oblizovali velikanski ognjeni jeziki, od požganih gozdov, vasi in ohišnic okoli Splita. Da je skoraj tako pomemben kot kak kulturni spomenik, kot sama Dioklecijanova palača. Karepovac je legendarno, ogromno smetišče pred vstopom v mesto, kjer se gromozanske količine odpadkov, ki jih je poleti seveda še dvakrat več kot sicer, ne reciklirajo, niso deležne nikakršne sodobne predelave, ampak jih samo zasujejo z zemljo. Tako zdaj pod površjem tiktaka smrtonosna ekološka bomba. Če bi jo zajel ogenj, bi plini preprosto eksplodirali, močni kemijski strupi pa ne bi ugonobili zgolj meščanov Splita, ampak bi mračni strupeni oblak najverjetneje prekril precejšen del naše male države. Njen nagrobni napis bi se potemtakem glasil: Zadušila se je v lastnih smeteh!

Prav smeti s Karepovca so postale prispodoba države v dneh, ko so požari zaradi suše in izrazito visokih temperatur nadvse pričakovani. Pa vendar so zelo predvidljivi vremenski pojavi presenetili hrvaško oblast, zato je v dveh dolgih dneh divjanja požara, ki je neovirano zajel robne, gosto poseljene dele Splita, sistem popolnoma odpovedal, ognjena stihija pa je razgalila dosledno nedelovanje države. Ta je protipožarno obrambo delegirala samim meščanom, peščici slabo opremljenih gasilcev z vozili, ki ne bi opravila tehničnega pregleda, navijaškim skupinam in turistom. Ko so meščani ugotovili, da države ni, so pograbili vedra, napolnjena z vodo, in se lotili reševanja domov. Medtem ko so bili Split z zaledjem in otoki popolnoma oviti v gost dim, je premier v studiu HTV, samovšečen kot kakšen pav, govoričil o uspehih svoje stranke, dokler mu ni nekdo le prišepnil, da po velikosti drugemu mestu v državi in njegovi širši okolici grozijo požig in z njim povezane grozote in da tamkajšnji meščani sami bijejo bitko z ognjeno stihijo. Zato se je premier odločil, toda šele naslednji dan, sesti v vladno letalo in poleteti v Split. Sočasno je po cesti proti mestu drvelo kar šest službenih vozil, da bi ga skupaj s spremstvom odpeljala na varno, stran od ognjene grožnje. Ko je predsednik vlade prispel na cilj, je skušal takoj zmanjšati pomen nevarnosti in sesutja države z besedami, da je požar »zanimiv in medijsko privlačen, ker grozi tako velikemu mestu«.

Potem je še brezbrižno dodal, da je obrambni sistem sijajno deloval, čeprav je vsa država dva dni spremljala poročanje o golorokih ljudeh, ki so bili v boju z ognjeno ujmo prepuščeni sami sebi. Zato je bil zaman premierov poskus manipulacije – njegovo vzvišeno zanikanje slabe opremljenosti sistema za zaščito in reševanje, zanemarjenosti gasilskih enot, poznega prihoda vojske na pomoč, neustreznosti in nevarnosti splitskega odlagališča smeti. Takoj nato sta se ta neizmerna neodgovornost vladajoče elite in njen tipični prezir do državljanov dokončno izrodila v odkrit ognjevit spopad nečimrnosti malih birokratov in politikov. Prvi naboj je izstrelila predsednica države in vrhovna vojaška poveljnica tam nekje iz Salzburga. Rekla je, da vojska ni pravočasno prišla na območje, kjer je divjal požar, kar je bilo splošno znano dejstvo, toda bilo je dovolj, da se je obrambnemu ministru zmračilo čelo in je kot kakšna mimoza ponudil odstop. Premier ga seveda ni sprejel. Kajti »Damir je odličen minister«, tovariš in starešina … Spopad na vrhu se je potem stopnjeval, zato so bile nadloge, ki jih je ogenj povzročil v Splitu in okolici, nenadoma potisnjene v drugi plan.

Ljudstvo se je tako dneve in dneve ukvarjalo z odstopom ministra, od katerega sploh ni bilo mogoče pričakovati inteligentnega odziva – da bi vojsko nemudoma poslal na pomoč gasilcem in državljanom. Kajti obrambni minister Damir Krstičević, ki je s pobešenim nosom in prizadet v svoji nečimrnosti več dni grozil z odstopom, potem pa odstopno izjavo umaknil, ni kriv, ker je v spopadu z ognjem zatajil. Po njegovem mnenju je vojska tako ali tako namenjena samo za bojevanje, danes v Afganistanu, kamor rad pošilja svoje vojake, včeraj v Bosni, kjer so pod njegovim poveljstvom leta 1995 »osvobodili« Mrkonjić Grad, pri tem pa storili strašen vojni zločin. Kar 186 civilistov srbske narodnosti so ubili in jih vrgli v jamo, leto pozneje pa je bilo pri izkopu ugotovljeno, da so umrli na skrajno okruten način. Čeprav je hrvaška televizija na dan pokola lažno poročala, da so bili pobiti srbski vojaki, se je izkazalo, da je bil najstarejši »vojak« star 92 let, v grobu pa so bila v glavnem trupla žensk in starcev. Torej civilistov, zahrbtno pobitih z udarci v glavo in ostrimi predmeti.

Sedanji obrambni minister je takrat za nagrado za »čiščenje« Mrkonjić Grada v Bosni dobil čin generala, hkrati pa je bil osumljen vojnega zločina v tej državi. Zgodba, tipična za to območje: zločinec v tuji državi, junak v svoji! Toda kako bi lahko od človeka, ki si je med vojno zmagovito pot utrl s prikrivanjem mračne skrivnosti o etničnem čiščenju civilistov v sosednji državi, pričakovali, da tak strahoten požar razume kako drugače kot naravno čiščenje ozemlja. Če ne etnično, pa vsekakor čiščenje takšnega ali drugačnega plevela. Kakorkoli, obrambni minister in prej omenjeno splitsko odlagališče odpadkov sodita v isto zgodbo. Zgodbo o državi, ki je nastala in je zgrajena na nevarnih, strupenih smeteh.