Prevzgoja

Janko Lorenci

11. 8. 2017  |  Mladina 32  |  Kolumna

Dobro bi bilo, da Pahor ne bi še enkrat postal predsednik države. Ker je škodljiv, zlasti z različnimi imenovanji v svoji pristojnosti. Ker funkciji jemlje avtoriteto, te pa tej družbi zelo primanjkuje. Ker družbe ne zmore usmerjati ne vrednotno ne intelektualno. Ker je predvsem igralec, ki išče trenutnemu občinstvu najbolj všečno obliko nastopa. V njem je zelo malo neponarejenega – vse se prilagaja okoliščinam, prilagaja zato, da lahko ostane na vrhu.

Vendar ima lepe možnosti, da bo predsednik še en mandat. Po anketah je trajno najbolj priljubljen politik. To pomeni, da z vsem, kar počne, uspešno leze v srca večine, ki v njem očitno ne vidi igralca in preračunljivca, ampak vsaj relativno spodobnega politika. Je ta večina naivna, slabega okusa, nezahtevna, pada – v deželi slabe volje in vsesplošne srditosti – na njegovo večno spravljivost in optimizem? Ali pa ima prav nemajhna manjšina, ki ga prezira, se mu posmehuje, dobiva ob njem ošpice?

Kakorkoli, večina odloča. Pri tem gre tudi za politične kalkulacije onstran volitev zgolj predsednika posameznika. Pahor hoče biti nadstrankarski, nadideološki, vzorčno sredinski. Zato je nujno koktajl; malo lev, malo desen, vedno izmuzljiv in kar naprej govoreč o spravi. Zato ga – v sili, kljub njegovemu levemu pedigreju – voli tudi del desnih volivcev, če je sprejemljivejši kot njegovi tekmeci. To se je zgodilo na prejšnjih volitvah – tudi za volivce SDS je bil boljši od Danila Türka. Kako bo s tem to jesen?

Težava desnice je, da je levosredinskih volivcev nekoliko več kot desnosredinskih. Hkrati po Pučniku nima močnih predsedniških kandidatov. A po Drnovšku jih nima niti levica. Vse to je voda na Pahorjev mlin. Hkrati ankete že dolgo kujejo vtis, da je nepremagljiv. Ta anketni mit je močno orožje, ki preprečuje, da bi v igro vstopili nevarni tekmeci iz etablirane politike. Tako lahko Pahorja premagajo kvečjemu novi obrazi, taki in drugačni outsiderji.

No, ta mit je zdaj na preizkušnji. Anketa Dela je presenetljivo pokazala, da si več kot polovica anketirancev želi zamenjavo na predsedniškem položaju, kandidat Šarec pa je dobil visokih 20 odstotkov podpore. Mit je omajan, Pahor pa, kar nakazuje tudi kandidatura Ljudmile Novak, psihološko ranljivejši. To je dobro.

Toda ali bi bil Šarec, če ostanemo pri njem (Novakova vodi neoliberalno stranko in je tako a priori slaba kandidatka), boljši predsednik od Pahorja? V marsičem bi bil, sodeč po Mladininem intervjuju z njim. Nekdanji imitator, zdaj župan, se zdi bolj normalna, manj narcisoidna, bolj nenarejena in kar sposobna osebnost. Vendar (vsaj za zdaj) ni tisto, česar v našem prelomnem času ni mogoče dovolj poudariti: res pozitiven posameznik v politiki (pa tudi sicer) je lahko samo tisti, ki se trudi za večjo družbeno enakost in za resno skrb za okolje. Po moreči vročini prejšnjega tedna si je laže predstavljati taka obdobja, dolga mesec ali dva, tudi v Sloveniji, ki jo še imamo za podnebno milo deželo, in taki ekstremi govorijo vsaj dvoje: svet se giblje v nevarno smer, okoljskih in družbenih vprašanj ni mogoče ločevati. Družba dela okolje in okolje dela družbo. To je prav usoden objem, v katerem si objeta ta čas ne izmenjujeta nežnosti, ampak udarce.

Pahor je v marsičem poosebljenje slovenskega politika – brez barve, okusa in lastnih prepričanj oziroma s prepričanji, ki so del difuznega glavnega toka. Ta pa je nasprotje tega, kar označujemo kot pozitivno, in vodi državo že srednjeročno v stopnjevanje tveganj. Šarec ima nekaj barve in okusa, sintetičen pogled na družbo in okolje pa mu očitno manjka. Dokler ne bodo v naši (in svetovni) politiki prevladali politiki sinteze, se bo nadaljeval tragični paradoks: vedno bolj razviti, vedno bolj (statistično) bogati, a vedno bolj ogroženi kot posamezniki, kot družba in celo kot vrsta.

Seveda so neprimerno bolj kot predsedniške pomembne splošne volitve prihodnje leto. Prve bodo morda nekaj povedale tudi o drugih. A bistveno je, da kriterij za pozitivnost ostaja enak za posameznika in za stranke: videti zvezo med sedanjim tipom družbenega razvoja in propadanjem okolja in se truditi za izboljšanje na obeh področjih. Če s tega zornega kota pogledamo slovensko politično pokrajino, je prizor bolj ali manj porazen. Požari v skladiščih odpadkov, vedno hujše suše, poplave in toplotni udari ničesar ne korigirajo temeljito. Toda ekološki alarmi se kar vrstijo, še zgoščali se bodo in prej ali slej izsilili prilagajanje. Na družbenem področju takih opozoril – novih vstaj, uporov itd. – pri nas za zdaj ni. A pri tem ne bo ostalo, zlasti ko bodo začele k temu izdatno prispevati okoljske težave. Toda če bodo dajale ton one, bo izid v družbenem pogledu zelo tvegan, saj bodo, podobno kot na primer pri terorizmu, ples laže vodili trdorokci.

V bistvu je vsa Slovenija – posamezniki, ljudstvo, stroke, univerze, politika, menedžerji, mediji – pred nujno prevzgojo. Vprašanje razuma in samoohranitvenega nagona je, v kakšnem tempu bo prevzgoja napredovala, za silo pravočasno ali šele pod prisilo okoljskih katastrof. Bomo spet zgodovinski zamudniki?

Koristno bi bilo, če bi v smer sinteze pritiskal tudi predsednik države, potencialna avtoriteta. Če bo na tem položaju sedel Pahor ali kak njegov duhovni naslednik, se bo morebitnemu splošnemu zasuku v glavah sicer prilagodil in s kake tribune govoril: To mi delajte, miške. A v resnici ne bo za zasuk. Naj torej čim prej gre, magari teatralno.