Nebo nad Pahorjem

Vlado Miheljak

18. 8. 2017  |  Mladina 33  |  Dva leva

»Z angeli tam zgoraj, ki bedijo nad mano, imam sklenjen pakt. Toliko časa bodo to počeli, kolikor bom po značaju dobra oseba. Ko bom začel biti preračunljiv za svoje koristi, bodo šli drugam.«
— Borut Pahor pred zadnjimi predsedniškimi volitvami 2012 o svojem angelu varuhu (Ona plus)

»Predsednik kaže znake neuravnovešenega vedenja in mentalne nestabilnosti, ki močno ogrožata državo.«
— Kongresnica Jackie Speie je zaskrbljena zaradi predsednika. Ameriškega, ne slovenskega.

»Ali tisto, kar vidim, slišim in vonjam, ni le privid izpred sveta?«
— Angel varuh Damiel (Bruno Ganz) citira Handkejeve stihe v Wendersovi filmski mojstrovini Nebo nad Berlinom

»Na eni strani so bili slabi ljudje, na drugi tudi zelo nasilni. Tega nihče ne želi povedati. Ampak jaz bom.«
— Donald Trump o dogajanjih v Charlottesvillu

»Ne, ni isto. Ena stran je rasistična, fanatična, nacistična. Druga nasprotuje rasizmu in fanatizmu. Moralno različni vesolji.«
— Republikanski predsedniški kandidat Mitt Romney

Že res, da se je od pionirskih časov boja Afroameričanov za enakovredno mesto v družbi in državi zgodilo marsikaj. Bilo je veliko bolj ali manj odmevnih uporov, dva velika premika pa sta se zgodila v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Najprej je šivilja Rosa Parks leta 1955 zasedla prostor, ki je bil v avtobusih mestnega prometa v Montgomeryju v Alabami namenjen belcem, in ga ni hotela prepustiti neki beli gospe. Seveda je bila aretirana, a njena trma je dejansko pomenila prelomno točko, saj je protestni množični bojkot javnega prometa prerasel v organizirano gibanje za državljanske pravice. Dve leti kasneje pa se je skupina črnih dijakov v Little Rocku v Arkansasu vpisala v lepo gimnazijo, dotlej namenjeno le belim dijakom. Kljub temu da je bila rasna segregacija v ameriških šolah odpravljena že tri leta pred tem, je bila v praksi na jugu ZDA še samoumevna. Oba prelomna dogodka sta imela skupni značilnosti. Najprej to, da sta gospa Rosa Parks v individualni akciji ter skupina dijakov (t. i. Little Rock Nine) vzeli svoboščine zares; da jih nista vzeli le na znanje, ampak sta jih začeli tudi uporabljati. Druga pa je ta, da je v obeh in tudi številnih drugih podobnih primerih prihajalo med lokalno oblastjo in njihovimi organi reda, ki so ščitili segregacijo namesto svoboščin in ustavnega reda, ter federalno oblastjo do konflikta. V Little Rocku so se po silovitih nasprotovanjih lokalnega belega prebivalstva stvari umirile šele, ko je predsednik Eisenhower v južnjaški Arkansas poslal skupino 1200 izurjenih padalcev zveznih enot, da so s puškinimi kopiti razganjali protestirajoče bele rasiste in črnim dijakom utirali pot v razrede. No, od takrat do danes so se zgodili tektonski premiki.

Ne le, da je Amerika izvolila črnega predsednika in da so celo republikanci postavljali na pomembna mesta državnih sekretarjev Afroameričan(k)e; danes je afroameriška skupnost prisotna v vseh porah ameriške družbe, čeprav je latentni ali odkriti rasizem še vedno prisoten. Zato je reakcija Trumpa na incident v Charlottesvillu velik šok in korak nazaj. Potem ko je bilo nasilje na shodu belih supremacistov, Ku Klux Klana, neonacistov in drugih skrajnih skupin deležno enotne, tudi republikanske (!) obsodbe in opozorila, da ekvidistanca v tem primeru nikakor ne pride v poštev, je po prvem medlem odzivu Trump zaradi pritiskov v načrtovanem nastopu v ponedeljek končno obsodil rasistične nasilneže, a je že v torek v spontani reakciji na tiskovni konferenci o drugi problematiki postavil stvari na glavo. Da to ni bilo naključje, potrjuje tudi medla in ekvidistančna izjava soproge Melanie, ki tovrstnih tvitov gotovo ne sestavlja sama. No, tisto, kar je napisala, sicer ne spominja ravno na zadrti slog Trumpovega svetovalca Steva Bannona: »Naša država spodbuja svobodo govora, ampak komunicirajmo brez sovraštva v srcu. Iz nasilja ne pride nič dobrega.« Pod takšno izjavo bi čisto lahko bil podpisan tudi Pahor. Lahko bi bila del govora pred spomenikom sprave.

A Američani imajo na neki sprevržen način privilegij, saj jim neuravnovešeni prostak Trump omogoča razviti jasna čustva. Najhujši nacionalisti, šovinisti, rasisti ga hvalijo. Drugi ga ne le zavračajo, ampak kar sovražijo. Pri nas je drugače. Pahor ne izziva sovraštva. Zato ne daje nobenega povoda. A njegov izvirni greh je, da s svojim neuravnovešenim, patološko narcisoidnim delovanjem onemogoča, da bi ga lahko spoštovali. Ne kot Boruta Pahorja, ampak kot predsednika republike. Ta greh je večji od vseh ostalih. Ne sovraštvo, ne odobravanje, prezir je najpristnejše čustvo ob njegovi predsedniški pojavi.

Zaradi tega bo v naslednjih dneh in tednih zanimivo zlasti, kako se bo odzvala njegova nominalna stranka. Prav med volivci SD je Pahor deležen večjega nasprotovanja kot med splošno populacijo. Komu bo ugodila stranka? Pahorju in ga podprla, morda celo nominirala za predsedniškega kandidata, ali lastni volilni bazi? Če prvo, potem bodo na potezi volivci. In če ne bodo sankcionirali stranke, ki jim ponuja takšnega kandidata, potem se nimajo kaj pritoževati.