Odkrijte Ljubljano!

N'toko

18. 8. 2017  |  Mladina 33  |  Žive meje

Nekoč bo prišel zoprn trenutek, ko bo neki ljubljanski župan moral postaviti neprijetno vprašanje »Kako omejiti turizem?«. Ne bi bil rad na njegovem mestu. Uvajati bo moral neprijetne regulacije, obdavčevati dejavnosti in se spopasti z novo nastajajočim plemenom Airbnb nepremičninarjev. Sodeč po tem, kakšne težave imajo podobne pobude drugod po Evropi, bo pojedel veliko sranja. Domačini sicer že dolgo za šanki jamrajo nad gužvo in cenami v mestu, toda te nevšečnosti težko ustvarijo politično voljo za resen sistemski poseg v sicer bleščečo panogo. Turizem je enostavno preveč donosen, da bi ga preizpraševali – nasprotno, večkrat mu dodelujemo mesijansko vlogo in o njem govorimo kot o božjem daru, ki se mu ne gleda v zobe. Tako kot pri drugih industrijah je zato prepovedana vsaka javna debata o tem, kakšne bodo njene dolgoročne posledice, kako vzdržna je, koga bo zaposlovala in kako se bodo delili dobički. Ljudje, ki odpirajo ta vprašanja, so prikazani kot naduti levičarski nergači, ki svojim sokrajanom ne privoščijo služenja denarja. Nič drugače ni, če se v vašem mestu odpira poceni linija Ryan Aira ali pa nova lakirnica – vsako najmanjše negodovanje nad vplivi neke industrije je takoj utišano z glasnim očitkom: »A misliš, da ste tako bogati, da ne potrebujete novih delovnih mest?«

Tako smo bili tudi prebivalci Ljubljane priče spremembi mesta v turistično tovarno, ne da bi se o tem kdaj resno pogovorili. Kaj pa bi lahko šlo narobe? Kdo bi se branil polnih lokalov in zakaj bi se pritoževali nad razširjeno kulturno ponudbo v centru, ki je bilo prej v poletnih mesecih mesto duhov? Navdušeni turistični propagandisti so nam z ihto evangeličanskih pridigarjev obljubljali novo obdobje, ko bo Ljubljano preplavil turistični denar in jo spremenil v kozmopolitansko prestolnico, vredno svojega imena. Danes lahko s samozavestjo pokažejo, da so imeli prav. GoOptijevi prevozniki nenehno švigajo z Brnika in nazaj, polni mladih parov z vodniki Lonely Planet v rokah. Pred hoteli se skupine korejskih upokojencev kot male armade razvrščajo pred avtobusi, ki jih peljejo osvajati kak otok ali jamo. Gostinci iščejo proste kvadratne metre, kamor lahko postavijo še kakšno mizo. Vsako manjše stanovanje v centru je poleti postalo Airbnb apartma, vsako večje pa hostel. Nobenega dvoma ni, da je Ljubljana zaradi turizma bogatejša, bolj živa in pisana kot nekoč.

Vse to pa nas lahko naredi slepe za dolgoročne posledice. Mesta so primarno pač namenjena bivanju ljudi, in ko njihovim površinam hkrati dodelimo funkcijo turistične tovarne, bo nujno prišlo do problemov. Center postane drag, kičast in natrpan zabaviščni park – Disneylandova verzija samega sebe. Da ne bi kalili pravljične izkušnje in vznemirjali investitorjev, se morajo neugledne stavbe, revni prebivalci in ulična kultura preseliti za obvoznico. Turizem tako postane idealni pospeševalec gentrifikacije – »pogospodenja mesta«, ki ga z za nepremičninarje in menedžerje ugodnimi razvojnimi politikami pospešujejo mestne oblasti same. Študenti in delavci se selijo v predmestja, od koder se v center vračajo kot dnevni migrantski delavci, ter neopazno oskrbujejo ljudi, ki si lahko še vedno privoščijo tam živeti ali dopustovati. Prebivalstvo se preusmeri v servisno ekonomijo, ki na eni strani zahteva ogromno vložkov v točno določen del mesta, ustvarja pa večinoma slabo plačane sezonske službe in neenakomeren razvoj.

Takšna preobrazba mesta pa začne vplivati tudi na turistično industrijo samo. V mestih, kot je Ljubljana, ki ne privabljajo ljudi zaradi kakega svetovnega arhitekturnega čudeža, je surovina, ki jo turistična industrija prepakira in prodaja, kar mestno življenje samo. Turisti pridejo »odkrivat« čarobno vzdušje mesta, ki mora, da bi konkuriralo z množico drugih čarobnih mest, iz sebe narediti zgodbo. »Odkrijte Ljubljano!« »Počutite se kot gostje!« »Okusite lokalni način življenja!« Toda koliko lokalnih punktov lahko povoziš z generično turistično infrastrukturo, preden se čarovnija mestnega življenjskega sloga razblini in nabrežje Ljubljanice postane le še ena množična plaža? Koliko fasad obnoviš in grafitov prebarvaš, preden je mesto videti kot maketa, ki so jo po pozornem preučevanju urbanih trendov izdelale turistične agencije? Kdaj se popotniki nehajo počutiti kot gostje in se zavedajo, da so v supermarketu? Le nekaj nenaklonjenih recenzij Lonely Planeta je potrebnih, da »neodkriti biser Evrope« postane »prenatrpani in predragi nateg«, pustolovci pa začnejo romati v kakšno drugo neodkrito prestolnico.

Rast obiska, ki je na začetku sprožila oživljanje mesta, tako v naslednjem trenutku povzroči njegovo kulturno izpraznjenje, s tem pa tudi manj zanimanja. Če turisti kaj sovražijo, so to drugi turisti. Ker industrija ne more rasti v nedogled, bodo prvi padci dobičkov kakopak povzročili paniko, reševali pa se bodo z nižanjem plač in odpuščanjem. In če poskušate o tem odpreti pogovor, boste v zameno dobili standarden odgovor »Bodi vesel, da imajo vsaj še nekateri službe!«. Turistična evforija je omogočila, da se o kakovosti življenja v Ljubljani zdaj govori izključno v merskih enotah menedžerjev: v številu prenočitev, v ocenah Tripadvisorja, v letnih prihodkih glede na prejšnja leta. Kdaj ste nazadnje slišali uporabiti merske enote ljudi, ki v mestu živijo? Kdo še govori o številu delovnih mest, višini plač, dostopnosti stanovanj in cen storitev v mestu?

Ljubljana seveda še ni v položaju, kot so Barcelona ali Benetke, kjer so prebivalci začeli protestirati proti turizmu in razjarjeno lomiti selfie-sticke začudenih obiskovalcev. In ni nam treba po tej poti. Pavšalno (in pogosto rasistično) šankarsko jamranje o tujcih, ki so preplavili mesto, je zadnja stvar, ki jo potrebujemo. Namesto tega bi morali že danes govoriti o drugačnih modelih turizma in varovalkah, ki naj jih postavijo mestne oblasti, delavci v turistični industriji pa bi se morali zavzemati za večjo sindikaliziranost. Preseči moramo propagandne opise in o turizmu govoriti kot o vsaki drugi industriji – seveda ima pozitivne učinke, a bo, prepuščena svojemu lastnemu zagonu, te učinke tudi kmalu izničila. Tovarna potrebuje regulacije, potrebuje delavsko organiziranje in pritisk lokalne skupnosti. V nasprotnem primeru bo počasno uničevanje organskega mestnega življenja še naprej veljalo za dobro poslovno idejo.