High Noon 2017

Vlado Miheljak

25. 8. 2017  |  Mladina 34  |  Dva leva

»Slovenija potrebuje nekoga, ki se bo oglasil vedno, ko bo treba o perečih družbenih vprašanjih in dilemah zavzeti stališča. Predsednik republike je namreč vrhovna moralna in politična avtoriteta v državi, zato se mora in je prav, da svojo avtoriteto udejanja tudi s tem, da se opredeljuje do vseh dogajanj v naši državi in družbi.«
— Ni popolnoma jasno, ali je predsednik DZ Milan Brglez v napovedi volitev govoril o manjkajočih kvalitetah sedanjega ali o pričakovanih in želenih kvalitetah prihodnjega predsednika države

»Moč potrebuje nadzor.«
— Maksima pokojnega avstrijskega predsednika republike Thomasa Klestila 

Tako, pa se je z razpisom datuma in volilnih opravil tudi formalno začela tekma za novega predsednika republike. Predsednik državnega zbora jo je napovedal v petek, 11. avgusta, točno opoldne. Več kot simbolno. Čeprav slučajno. A je že tako, da se večina velikih, simbolno nasičenih dejanj zgodi po slučajnem izboru in sosledju.

Na predsedniške volitve gremo (načelno) zato, da izvolimo predsednika po svojem okusu. In tu se začne težava. Kakšnega predsednika hočemo, kakšnega potrebujemo, navsezadnje, kakšnega si zaslužimo? Če je Pahor predsednik, kot si ga zaslužimo, saj smo ga nesporno večinsko izvolili, potem ni veliko modrovanja. A volilni izid ima vedno več obrazov. Čeprav je na zadnjih volitvah spopad med Danilom Türkom in Borutom Pahorjem dajal varljiv občutek velike zmage politične levice, ki je v drugi krog poslala dva kandidata leve provenience in pometla s (skupnim!) kandidatom desnice Zverom, je resnica taka, da je desnica ob pomoči precej levih glasov lansirala kandidata po svoji izbiri. Prav zato je v drugem krogu močno zmagal.

Letos še ni jasno, med kom vse bomo na volitvah izbirali, a sedanja slika je zanimiva. Ob redkih napovedanih političnih kandidatih (Novakova, Jazbec) je po poročanju medijev vsaj v predkandidacijski fazi napovedana kopica klovnov, burkačev, estradnikov, starlet, posebnežev (Damjan Murko, Borut Pahor, Martina Valenčič, Andrej Rozman - Roza, Marjan Šarec, Dominik Kozarič, Žiga Papež, Jožef Jarh, Jordan Zahar, Ludvik Poljanec, Aleš Cepič, Dušanka Janša in verjetno še kdo).

Napoved nekakšne oslovske tekme eksotičnih kandidatov daje varljiv občutek nepomembnosti funkcije. Kot nebodigatreba, podobno kakor državni svet, za katerega nihče natančno ne ve, kaj z njim početi ali kaj z njim narediti. Menim, da je v našem spolariziranem, čeprav proporcionalnem volilnem sistemu funkcija predsednika republike nadvse pomembna in potencialno izrazito korekcijska. Najpogostejši očitek, vezan na izbiro predsednika republike, je, da je po nepotrebnem izpostavljena neposrednim volitvam. Kritiki za primerjavo dajejo ZR Nemčijo, kjer predsednika, po temeljitih usklajevanjih, dogovarjanju in s konsenzom preko politično ideološke polarizacije izvolijo v Bundestagu. In stvar deluje. A mogoča je še ena primerjava, glede na ustavni položaj predsednika republike. To je sosednja Avstrija, ki predsednika republike voli neposredno, kot ga volimo pri nas. Poleg tega sta politični položaj in ideološka klima v Avstriji tudi sicer bolj podobna našima. Zato kljub omejenim pooblastilom predsednika republike tam volitve jemljejo nadvse zares in izbire ne prepuščajo parlamentarni trgovini. To smo videli na zadnjih volitvah, kjer je grobi populist Hofer ujel val protimigrantskih sentimentov prestrašene Avstrije.

Nastal je velik spopad med domačijsko, nestrpno in prestrašeno ter na drugi strani odprto, svetovljansko Avstrijo. To drugo je predstavljal intelektualec širokega formata in s čezstrankarsko podporo Van der Bellen, čeprav je bil do volitev član razmeroma šibkih Zelenih (slabih 13 odstotkov glasov na zadnjih volitvah). Ustavni položaj oziroma pristojnosti predsednika republike so v Avstriji dokaj protokolarne in nadvse podobne pristojnostim predsednika Republike Slovenije, a je politična javnost ob presenetljivem Hoferjevem vzponu ter neuspehu kandidatov obeh velikih strank (ÖVP in SPÖ) volitve vzela nadvse zares. Šlo je za izjemno odgovorno ravnanje strank in volivcev. Nazadnje je bil Hoferjev vzpon ustavljen. Avstrijci so imeli dobro šolo iz bližnje zgodovine, ko so si iz nevednosti na predsedniško funkcijo podtaknili bivšega uglednega generalnega sekretarja Združenih narodov Waldheima, ki pa je bil med predsedniškim mandatom razkrinkan kot sodelavec pri deportaciji Judov v Solunu pa kot nagrajenec NHD zaradi »junaštva« v Bosni in drugod po Balkanu. Ante Pavelić mu je podelil srebrni red krone kralja Zvonimirja.

Ker po razkritju nacistične preteklosti ni hotel odstopiti, je bila Avstrija navzven izolirana, navznoter pa zlomljena in demoralizirana. A skrbna kandidatura in volilna izbira sta sicer dali večinoma predsednike velikega formata, ki so zaznamovali Avstrijo. Vseeno, ali so bili leve, socialistične oziroma socialdemokratske provenience (kot denimo Heinz Fischer), desne, krščansko-ljudske (kot denimo Thomas Klestil) ali celo skupni kandidati velikih avstrijskih strank ÖVP in SPÖ (denimo Kirchschläger). Temeljno vodilo večine je bila skrb za republiko in državljane onkraj strankarskih in ideoloških polarizacij. Znamenita Klestilova krilatica, da moč potrebuje nadzor, je nastala v času velike koalicije, ki je opozicijo popolnoma deklasirala.

In tu se postavi vprašanje, kako ravnati in izbirati v Sloveniji. Ni se treba slepiti, da Pahor, po vseh izkušnjah iz prvega mandata in tudi že pred njim, preprosto ni zrel, ni dovolj avtonomna in samozavestna osebnost, da bi lahko odgovorno opravljal funkcijo predsednika. Uspeva pa mu osebnostni nezrelosti in skorajda patološkemu narcisizmu navkljub zaradi perverzne kolaboracije medijev, ki iz sebičnih razlogov z afirmativnim ali vsaj nekritičnim poročanjem o njegovih norčijah delujejo proti interesu javnosti.

A ne glede na to, ko nastopi pravi kandidat, kandidatka, ga oziroma je nič ne ustavi. Niti Pahorjeve norčije ne. Za zdaj take osebnosti ni na vidiku.