Doletel nas je turizem

Heni Erceg

25. 8. 2017  |  Mladina 34  |  Hrvaška

Zdaj ni več vprašanje, kako jih privabiti, ampak kako se jih ubraniti. Govorimo o turistih. Kako ta nenadzorovani množični pojav spraviti v normalne, sprejemljive okvire? Se Hrvaška lahko česa nauči od drugih evropskih držav, iz omejitev množičnega turizma, za katere so se odločile? Kajti to, kar se dogaja letos poleti, le stežka imenujemo civiliziran dopust, prej gre za nevzdržno barbarstvo, pri katerem se dela škoda oziroma se uničuje sleherni še preostali košček javnega dobrega na obali in otokih. V osebni interakciji med gosti in tistimi, ki oddajajo apartmaje, hiše, garaže, lope … se s tihim blagoslovom lokalnih oblasti vsem na očeh uničuje že tako neustrezna infrastruktura mest na obali in ona še bolj pomilovanja vredna v otoških mestecih. Brezbrižnost, pogosto tudi koruptivnost lokalnih oblasti, odsotnost nacionalne strategije razvoja turizma, popolna in namerna administrativna zmeda, kar zadeva pristojnosti in odgovornost za ohranjanje javnega dobrega resno grozijo z nepopravljivim uničenjem Dalmacije, ki se zdaj oglašuje kot »nedotaknjena, čista narava« in območje razkošnih kulturnih znamenitosti.

Množična nenadzorovana apartmajizacija je kriva za brezobzirni nered v stanovanjskih zgradbah v Splitu, zaradi nje stanovanja za daljši čas sploh ni več mogoče najeti, lokalne trgovine so zaprli, iz prostorov v antični Dioklecijanovi palači se širi smrad po ocvrtih ribah, ulice in trgi pa niso več namenjeni sprehajanju in uživanju v mestnih kulturnih dobrinah, ampak so dobesedno tlakovani z gostinskimi mizami, ki se ponoči, ko komunalni redarji spijo, še dodatno namnožijo. Toda ali se v mestno blagajno steka ustrezna količina denarja, ki bi odtehtala ves ta smrad, nered in uničevanje javnega prostora? Žal ne, in to je žalostni del zgodbe o množičnem turizmu, ki je prizadel predvsem Split in Dubrovnik. Devet tisoč gostov, kolikor se jih v enem samem dnevu z ladje za križarjenje izkrca v Dubrovniku, temu zagotovo prinese nekaj denarja, vendar hkrati povzroči nevzdržen komunalni kaos in uničuje mesto, ki je že tako ali tako zgolj kulisa, saj je že davno ostalo brez stalnih prebivalcev. Seveda bo zaradi tega v Dubrovniku in tudi na otokih zmanjkovalo elektrike in vode, saj je hrvaška infrastruktura zadnje vedre dni doživela še v Jugoslaviji, zdaj jo samo še krpajo, in popolnoma razumljivo je, da kanalizacija, predvidena za veliko manj ljudi, ne vzdrži.

Davek kaosu množičnega turizma se kaže v vsakodnevnih incidentih z lokalnimi »podjetniki«, ki določajo čudaške tarife za parkiranje na soncu ali v senci in prav posebej za rezanje koščka pice, za vodo iz pipe ali za dostop do plaže. Ker pa množični turizem opredeljuje tudi profil gostov, je uriniranje za vsakim vogalom v mestu nekaj popolnoma vsakdanjega, prav tako »alkoholni pohodi« s posebnim vodnikom, ki golobrade turiste vodi po splitskih barih, učinki celonočnega popivanja pa so zjutraj vidni na umazanih in smrdljivih mestnih ulicah. Toda letošnje stopnjevanje turističnega nereda je samo posledica tega, da na Hrvaškem turizma nismo načrtovali, ampak je preprosto izbruhnil kot požar, stihija, zdaj pa že lahko seštejemo gospodarsko, družbeno in ekološko škodo zaradi nebrzdane komercializacije plaž, celotnih stanovanjskih četrti, pomorskih dobrin, mestnih trgov in kulturnih znamenitosti. Trajnostni razvoj? Ah, to je po mnenju Hrvatov grozna besedna zveza, tiste, ki jo omenjajo, tiste, ki bi želeli, da bi bilo javno dobro nad zasebnim pohlepom, pa razglašajo za nasprotnike vsakršnega razvoja, manjšino, osovraženo skoraj tako, kot so osovraženi ateisti.

Drugače kakor na Hrvaškem se v drugih sredozemskih državah resno ukvarjajo z vprašanjem škodljivosti množičnega turizma, Španija, recimo, je večinoma oklestila sprevrženi pohlep in izkoriščanje virov in tam množični turizem kljub visoki stopnji brezposelnosti razumejo kot eno največjih težav, saj ljudi zasužnjuje, državo spreminja v zabaviščni park, od vsega skupaj pa imajo koristi samo zasebniki. V Rimu s prepovedmi varujejo spomenike in vodnjake, Benetke so uvedle števce ljudi in tako varujejo svoje kanale. Pri čemer je agencija ZN za turizem izračunala, da se rast turizma ne odraža ustrezno na gospodarskem razvoju, čeprav se Hrvaška hvali, da turizem v njen BDP prispeva kar 18 odstotkov. Zato v državi, katere prebivalci so se spremenili v narod natakarjev, sobaric, storitvenih delavcev, ni prostora za skrb zaradi dolgoročne in nepopravljive škode, ki jo povzroča množični turizem. Zato se hrvaška oblast ne bo zgledovala na primer po Berlinu, kjer so omejili število apartmajev za oddajanje, isto pa so storili tudi v Parizu.

Berlin množični turizem omejuje prav iz razlogov, na katere slabo razvita Hrvaška gleda z naklonjenostjo – zaradi obremenjevanja infrastrukture, gentrifikacije, onesnaževanja s hrupom, izgube avtentičnih lokacij, naraščanja kriminala in pritoževanja meščanov, da se v domačem mestu počutijo kot tujci …

Toda Berlin je daleč, na Hrvaškem pa držijo niti turističnega posla v rokah večinoma sumljivi grabežljivci, ki postavljaško zlorabljajo javno dobro, s čimer je povezana korupcija na vseh ravneh oblasti. Bodo torej za še večjo pretočnost turistov in hitrejši zaslužek vsak čas zrušili in razširili antična vrata, ki vodijo v Dioklecijanove kleti, in tiste »neustrezne« renesančne vhode, skozi katere stopimo na dubrovniški Stradun? Naj gredo k vragu zidovi, ki niso betonski. Ki niso zidovi apartmajev in restavracij … in jih ni mogoče hitro in dobro unovčiti.