Hrvaška puška

Heni Erceg

11. 8. 2017  |  Mladina 32  |  Hrvaška

Kaj počnejo Hrvati, ko je zunaj neznosnih 40 stopinj? Mislite, da so, medtem ko vročinski val tali asfalt in povzroča najrazličnejše nevarne neprijetnosti, doma, za zaprtimi naoknicami, v klimatiziranih prostorih? Motite se, Hrvati so bojevit narod, ne bojijo se niti veliko hujšega sovraga, kot je ta peklenska vročina, zato so te dni, oviti v domoljubje kot v nekakšen nepremočljiv dežni plašč, množično drli v mestece Knin, na mitski kraj mogočne zmage nad srbskim okupatorjem. Tam so že dvaindvajsetič proslavili obletnico Nevihte, osvobodilne akcije, s katero je bil v borih treh dneh osvobojen velik del okupirane Hrvaške. V borih treh dneh? Takrat, leta 1995, so se vojaški izvedenci po svetu čudili, kako je to mogoče. Kako ne bi bilo, saj je bila to »osvoboditev« ozemlja, kjer srbske vojske ni bilo več, ostala sta le peščica vojakov in del domačega srbskega prebivalstva. Kljub temu se ta pohod po zapuščenem ozemlju imenuje junaško dejanje, čudežna vojaška akcija, med katero je Hrvaško zapustilo približno 250 tisoč njenih državljanov srbske narodnosti, nekateri izmed tistih, ki so ostali, pa so vero v hrvaško državo plačali z glavo.

Nacionalno evforijo in slavljenje vojne je prav gnusno več dni spodbujala Hrvaška televizija, ki je objavljala same pizdarije. Zanje so poskrbeli njeni domoljubni poročevalci ali pa izbrani proustaški revizionisti, tisti, ki so vso pamet, resnico in dejstva kot papige sposobni stlačiti med dve tezi: da se je Hrvaška rodila iz Nevihte in da je bila ta vojaška akcija čista kot solza. Kakor da države niso množično zapuščali državljani srbske narodnosti, kakor da njihovih hiš niso temeljito izropali, celotne vasi in zaselki pa so izginili v plamenih, kakor da niso zahrbtno pobijali srbskih civilistov, večinoma starcev, žensk … Celo danes, 22 let pozneje, je kakršnokoli opominjanje na trpljenje srbskega prebivalstva hudičevo dejanje izdajstva, odziv na redke pozive k opravičilu zaradi vojnih zločinov, kakršnega je tudi letos izrekla skupina mladih, pa so zahteve, »naj se ta jugokomunistična golazen postreli«. Da, prav to in še več histeričnih groženj je objavil ugledni član vladajoče stranke, s čimer je v resnici povzel splošno mnenje svoje partije, pa tudi velikega dela hrvaškega ljudstva.

Žal ničesar dobrega ali pametnega nismo slišali niti z druge strani meje. V Srbiji so se veličastno oglasile sirene in počastile spomin na Srbe, pobite med »zločinsko« Nevihto, nekdanji oproda vojnega zločinca Slobodana Miloševića in sedanji srbski predsednik pa je po gnusni navadi vse Hrvate razglasil za ustaše in zanikal golo dejstvo, da se je Srbija pred 26 leti vojskovala v državah, ki jih je tedanja Vučićeva stranka želela »osvoboditi« izpod oblasti ustašev in balij, da bi uresničila projekt velike Srbije, pri tem pa zagrešila strahotne zločine nad civilnim prebivalstvom. Tako se tudi to poletje vsenaokrog slavijo vojaške zmage Hrvaške in Srbije brez institucionalnih omemb žrtev na nasprotni strani, redko opozarjanje na zločine nad civilisti pa se odkrito razglaša za veleizdajo. V Republiki srbski, v Bosni, darujejo maše za Srbe, ubite in pregnane med Nevihto, v Prijedoru pa se tako rekoč na skrivaj in ob odločnem nasprotovanju tamkajšnjih srbskih oblasti zaznamuje obletnica nastanka taborišča Omarska, kjer je srbska vojska mučila in pobijala ujete Bošnjake.

Smrad naplavin mednacionalnega sovraštva in političnega revizionizma se tako širi vsako leto znova, nobenega upanja ni, da bi se narodi na teh ozemljih navsezadnje le sprijaznili s preteklostjo in – tako kot v Nemčiji – četrt stoletja po vojni končno začeli proces treznitve, saj je to edina pot do drugačnih političnih odnosov in odnosov med narodi. Ne, namesto tega poslušamo rožljanje z orožjem, Hrvaška nedvoumno demonstrira novo militarizacijo, zato Jutarnji list, medijska izpostava vladajoče oligarhije, v posebni izdaji Nevihta 2017 v uvodniku, ki je očitno nastal v kabinetu ministra za obrambo, piše: »Letos na dan obletnice Nevihte gledamo v bližnjo prihodnost, v smer, v kateri se razvija hrvaška obrambna industrija, ki je pomemben dejavnik gospodarskega razvoja države … Zato smo se odločili bralcem podariti nevsakdanji poster dveh vojakov, v celoti opremljenih s hrvaškimi izdelki.« Uvodničar nato blodi o izjemni kakovosti spodnjega perila in vojaških škornjev, o jurišni puški, katere razvoj je »dosegel tolikšen napredek, da danes govorimo o eni najboljših pušk na svetu«. V nadaljevanju se pod krinko novinarstva oglašuje konferenca o »hrvaški obrambni industriji kot izvozni blagovni znamki« in poudarja, kako ogromno proizvodnja orožja prispeva h konkurenčnosti narodnega gospodarstva. Ne torej proizvodnja jabolk, čebule, čevljev, čolnov, ampak prav orožja, s katerim skuša mala Hrvaška zadovoljiti ameriške mentorje in streči njihovim interesom na Balkanu ter kakopak postati obrambni zid pred ruskim vplivom v sosednji Srbiji.

»Zaradi tega smo,« piše uvodničar in glavni urednik Jutarnjeg lista, »ponosni, saj je to, da je naša konferenca mednarodna, dokaz, kako velik pomen pripisujemo skupni evropski varnosti.« Raba množine brezsramno razkriva, da je ta medijska hiša skupaj z ministrstvom za obrambo soorganizatorica posveta o oboroževanju. Mi, izdajalci, pa bi radi, da se v državi, ki ima tako izrojene medije, govori o opravičilu žrtvam, o dokončni sklenitvi kroga sovraštva …