Janko Lorenci

15. 9. 2017  |  Mladina 37  |  Kolumna

Okolje postaja nevarno, Slovenija celo brez zelene stranke

Nova normalnost

V Karibih in na jugu ZDA kot v distopičnem filmu s poblaznelimi vetrovi razsajajo čedalje močnejši hurikani. V pitni vodi skoraj po vsem svetu, je pokazala sveža raziskava, se nahaja mikroplastika, ironično tudi v Trumpovem stolpu. Oceani in morja so že tako polni velike plastike. Slovenijo sta poleti zdelala dva huda vročinska vala, suše postajajo endemične. Lahko bi naštevali v nedogled. Vse to postaja nova normalnost.

Glaciolog L. Thompson mračno pravi: Za prevencijo globalnega segrevanja je prepozno. V krizi nam preostane le blažiti, se prilagajati, trpeti.

21. stoletje bo stoletje ranjenega okolja. Zelo jasno postaja: če človeštvo ne bo hotelo zaiti v nepredstavljive težave, bo moralo temeljito ukrepati – nič manj kot spremeniti družbeni red, (neoliberalni) kapitalizem, ki pospešuje uničevanje okolja. To se žal ne bo zgodilo čez noč. A tudi v prehodnem obdobju je mogoče storiti marsikaj ali pa stati križem rok – blažiti in se prilagajati ali pa samo trpeti. Veliko bo odvisno od tega, kako se na okoljske težave odziva družba – njen civilni del in pa odločujoči sklop politika-kapital. Tu se skriva največja ovira za preobrat. Kapital ima v tem paru odločilno ali vsaj enakovredno vlogo in vidi v okolju potrošni material za kovanje dobička, v tistih, ki okolje branijo, pa oviro, nasprotnike, sovražnike. Politika v glavnem sprejema to logiko in okolja, po definiciji splošno dobrino, ne brani, prej nasprotno; utira ji pot. Pri nas sta drastična primera Magni prilagojen zakon in Počivavškovo primitivno zmerjanje »ekoteroristov«.

Skratka, politiko bi bilo treba pripraviti k zeleni drži. Preprost način za to je lahko nastanek resnih zelenih strank. Ponekod obstajajo, deloma vplivajo na zelenost etablirane politike, toda nikjer niso tako močne ali zagnane, da bi lahko preusmerile tok. V Sloveniji parlamentarne zelene stranke sploh ni. Tudi to priča o postopni degeneraciji naše politike. Takoj po osamosvojitvi je imela takratna zelena stranka v vladi kar tri ministre. A soudeležba na oblasti je pripomogla, da se je spridila in izginila s scene. Za sabo je pustila velik prazen prostor, ki se bo samo še večal, saj se bo okoljska problematika zaostrovala.

V civilni sferi ekoloških pobud in gibanj kar mrgoli. Vitalnost jim dajejo spontanost in v glavnem jasni, konkretni cilji. Mirno lahko rečemo, da so množice, ki jih ta civilna ekološka scena vsaj deloma predstavlja, bolj ozaveščene kot elite, pač tudi zato, ker vsaj instinktivno čutijo, da so bolj ogrožene. V svoji lokalnosti so lahko ta gibanja po svoje sebična. Poglavitna značilnost in slabost te scene je, da je kaotična, razdrobljena, praviloma lokalna in že zato slabo učinkovita na nacionalni ravni. A tudi taka je nepogrešljiva. Njena rast nedvoumno kaže, da ekološka ozaveščenost prebivalstva skupaj s tesnobo zaradi propadanja okolja postopoma narašča. Hkrati sta njen obstoj in živahnost ostra, glasna kritika okoljsko inertne politike. Z njeno rastjo pritisk na politiko narašča, hkrati pa se krepi potencial za nastanek zelene stranke.

Če bi resna zelena stranka res nastala in prišla v parlament, bi bilo po mnenju nekaterih ekoteoretikov bolje, da bi ostala v opoziciji. V bistvu gre za staro dilemo: biti čist in nemočen v opoziciji ali sodelovati na oblasti in tvegati, da se skvariš. S to dilemo se je dolgo mučila sedanja Levica. Izbrala je edini pravi odgovor – se formirala kot stranka. Po volitvah se bo morda znašla pred dilemo, ali naj postane del oblasti.

Zelene stranke naj bi presegale politično delitev levo-desno, ker jo presega tudi okolje, ker v praksi vsa etablirana politika podlega kapitalu in je ravnodušna do okolja. Toda če je levica kljub vsemu bolj za splošno blaginjo in večjo enakost, bolj proti neoliberalizmu, bi morala biti tudi bolj za varovanje okolja. Meščeva Levica ni zelena stranka, a ima močno zeleno komponento – Trs, izrazito ekološko usmerjen. Tudi zato je njena dolžnost, da svoj nastanek in strukturo vzame resno in okolje naredi za enakovreden del svoje politike. To je za stranko tudi priložnost – vakuum, ki so ga za seboj pustili pokojni zeleni, se, kot rečeno, veča, volilno telo pa postaja vse bolj zeleno.

Ali lahko ozeleni tudi preostala tradicionalna politika? Zdaj je v tem pogledu invalidna, dobesedno zaostala. Ali kot pravi Uroš Macerl, nova okoljska avtoriteta, skovana v trdem praktičnem boju: zakonodaja, praksa inšpekcij, vsa drža politike so usmerjene proti zelenim iniciativam in postajajo represivne, tudi če okoljske skupine uporabljajo dovoljena pravna sredstva. Pri okolju se za politiko demokracija torej konča? To je strašljiv proces, ki ne izvira samo iz šibke demokratičnosti naše politike, ampak tudi iz njene ozkogledosti in obupno zastarelih prioritet: najprej (tuje) naložbe, produkcija in delovna mesta, potem morebiti še okolje. Kot da okolje ne bi bila podlaga, brez katere se vse zruši.

Politična Slovenija stopa v stoletje motenega okolja bosa in slepa. Kaj na podlagi povedanega reči npr. o Magni? Gledano scela in dolgoročneje bi bilo bolje, da bi ji odpor s terena – rojen predvsem iz globokega nezaupanja v politiko tudi v tem specifičnem primeru – zaprl vrata. Samo taki udarci lahko morebiti izučijo zaostale ministre in druščino, da razvoj ne poteka z uničevanjem rodovitne prsti in prihodnosti novih generacij. Potomci nas bodo preklinjali.