Ne le nostalgija

Janko Lorenci

8. 9. 2017  |  Mladina 36  |  Kolumna

Osamosvojitev je imela polno podporo ljudstva, skoraj hkratna zamenjava socializma s kapitalizmom pa bistveno manjšo. Socializem je takrat in kasneje ohranil visoko ceno, v glavnem višjo kot kapitalizem. Še več: medtem ko vrednotenje socializma narašča, kapitalizmu cena pada.

Tako je prevladujoče razpoloženje večine prebivalstva v Sloveniji. To prepričljivo govori Slovensko javno mnenje, najbolj profesionalno merjenje javnega utripa. Toda v praksi ni o njem ne duha ne sluha: kapitalizem je trdno v sedlu in vedno trši je. To se kaže na številnih področjih – v politiki, gospodarstvu, medijih. Lahko bi rekli, da se elite ne menijo za to, kar si misli ljudstvo, družbo tešejo po svoje in zase.

Na volitvah, kjer bi lahko večina svojo anketno naklonjenost socializmu prelila v drugačno ureditev, se ne zgodi nič. In kapitalizem se mirno zaostruje naprej.

Od kod to neskladje, to nasprotje?

Ponuja se preprost odgovor: volivci so bili dolgo nemočni, saj ni bilo nobene stranke, ki bi se vsaj programsko zavzemala za socializem. To se je spremenilo šele z nastankom Levice, jasne zagovornice demokratičnega, večstrankarskega socializma. A tudi Levica dobiva bolj skromen, čeprav spodbuden delež volilnih glasov – pač tudi zato, ker gre za novejšo stranko, ki še ni bila na oblasti, najresnejšem preiskusu vsake politike. Vzrok je tudi v anketah: v njih lahko rečeš karkoli brez otipljivih posledic, volitve pa so odgovornejše dejanje, kjer je glas posameznika sicer zanemarljiv, njihova vsota pa lahko stvari postavi na glavo. Od glasovanja za tak zasuk, torej za socializem, mnoge odvrača tudi ideološka zmeda v glavah, ki jo načrtno krepi masivna neoliberalna propaganda z vseh mogočih strani, tudi medijske. Poleg tega so mnogi volivci dokaj zvesti svojim tradicionalnim strankam. Bojijo se tudi, da bi z zamenjavo ureditve kaj izgubili. Kot so nasploh zadržani do izrazitih sprememb.

Starejši državljani, ki so konkretni socializem že doživeli (in bili takrat razmeroma mladi), se seveda spominjajo tudi njegovih slabih plati, čeprav mehanizmi nostalgije ohranjajo v spominu predvsem njegove prednosti, zlasti večjo družbeno enakost in varnost, vero v nenehno napredovanje (splahnela je šele na koncu socializma) in tudi nesporne konkretne dosežke (v socializmu je bila postavljena vsa industrijska baza). Ali kot pravita V. Rus in N. Toš: ankete v marsičem odražajo polepšano, idealizirano podobo preminulega socializma, hkrati pa sliko sedanjega realnega kapitalizma. Večina ga prenaša vedno teže, a se vsaj na pol zaveda, da pokojni socializem sama vsaj po malem idealizira, obljubljeni novi socializem pa je v marsičem zelo meglen.

Skratka, v anketah se izrekajo idealistično, na volitvah pa glasujejo pragmatično, previdno, konservativno.

Ali bo pri tem ostalo, bo socializem ostal samo slovenska kolektivna nostalgija ali pa bo kdaj resna perspektiva? Čas v osnovi dela zanj, in to nikakor ne velja samo na Slovenijo; »socialistični« premik se očitno dogaja tudi v državah, ki niso bile nikoli socialistične, celo – ali pa logično – v domovinah neoliberalnega kapitalizma, Angliji in Ameriki. Osnovni vzrok za tako gibanje je seveda naraščajoča surovost kapitalizma, ki budi težnje po večji enakosti in varnosti in ruši iluzije o kapitalizmu kot pogoju za demokracijo. Podobno vlogo igra tudi naraščanje ekoloških težav, vedno bolj povezovanih s sistemom.

Desnica ostro nasprotuje kakršnemukoli socializmu. Logični dedič starega in nosilec novega socializma naj bi bila levica. Toda formalna pripadnost levici še ne pomeni pristne bližine socializmu, saj brez napak, kompromisov in kolaboracije t. i. stare levice (socialdemokratov) neoliberalnega kapitalizma sploh ne bi bilo. To velja tudi za našo SD, ki se tudi po odhodu Pahorja ni bistveno spremenila. Za zdaj nič ne kaže, da bi lahko v kratkem doživela notranjo revolucijo, kakršno je angleškim laburistom prinesel Corbyn. Ta čas je njen skrajni »socialistični« domet Židanova izjava, da bi si SD v prihodnji koaliciji želela tudi Levico. Pri tem je njuno sodelovanje v oblastni sferi nujen pogoj za to, da bi Slovenija vsaj ustavila dosedanje pogrezanje v neoliberalizem. Obe stranki bi za tako zavezništvo – ki pa ga morajo najprej omogočiti volivci! – potrebovali veliko politične modrosti.

Kakorkoli, ideja socializma po sili razmer in brez velike pomoči nostalgije postaja močan politični dejavnik. S svojimi osnovnimi idejami enakosti, več planiranja, močne vloge države je za človeka in okolje gotovo boljša ureditev kot (neoliberalni) kapitalizem s svojimi ideali dozdevno svobodnega trga, ekonomije kot merila vsega, nenehne, po potrebi nasilne rasti itd. Zdaj je že očitno, da je to civilizacijsko zavožena pot. Načeloma bi moralo zavzemanje za socializem – za idejo in njegove konkretne poteze – prinašati vedno več političnih plusov, zaletavanje vanj pa vedno manj koristi.

Toda prelivanje platonske (anketne) ljubezni do socializma v realno, z volitvami podprto je počasno in zahteva naporno in občutljivo politično delovanje, saj dvorezna sedanjost dela tako za socialiste kot za konservativne vrednote, se pravi za desnico. Levica bo težko uspešna, če nekatere teh vrednot, na primer patriotizem, in nekaterih načinov delovanja, na primer bolj prepričljivega, široki javnosti namenjenega, tudi populističnega nagovarjanja množic, ne bo vzela za svoje; zato še ne bo nehala biti levica. Še posebej pa bo morala upoštevati ekološko tesnobo, ki je v starem socializmu sploh še ni bilo.