Molk o usodnosti, govor o megli

Bernard Nežmah

13. 10. 2017  |  Mladina 41  |  Pamflet

Odkar je Slovenija članica EU, se je prvič dogodilo, da je postala model. Se pravi možni zgled za katalonsko neodvisnost. Paralele vlečejo zahodni mediji, o njih govore politiki, le slovenska vlada ne ve, kaj bi s tem počela. Premier Miro Cerar, jr. te teme ne misli, je ne pojasnjuje, ne ponuja posredništva. Celo iz slovenskih komentatorskih in političnih logov prihaja načelna simpatija do Kataloncev, a z rezerviranim pristavkom: pri nas je bilo drugače, v ustavi smo imeli zapisano pravico do osamosvojitve, obenem pa smo se osamosvajali od nedemokratične države, kot je bila tedaj Jugoslavija. Nevarna implikacija, ki dopušča pravico do samoodločbe oziroma odcepitve le v zatiralskih režimih. In jasno sporoča, da to v deželah demokracije ni dopustno. Smo torej pri paradoksu: osamosvojitev je politični akt, ki ga je treba podpreti le v nedemokratičnih okoljih.

Kje danes v Evropi videvamo konvoje policijskih enot? Le v primerih nasilnih demonstracij in ob terorističnih napadih. Edino iz Španije prihajajo podobe in vesti o oboroženih policijskih enotah, ki se borijo zoper legitimno lokalno oblast. Edino v Španiji državna oblast spodbuja ljudstvo v protikatalonske mitinge po zgledu Miloševićevih jogurtnih revolucij s konca osemdesetih, ki so odpihnile avtonomne oblasti v Vojvodini in na Kosovu. Španska vlada se poslužuje velikosrbske politike, ki je pripeljala do največjega nasilja v Evropi po drugi vojni.

Toda slovenska oblast se obnaša, kot da je gledalka v parterju in ne ena izmed igralk EU. Prihodnost Evrope, kolikor naj bo demokratična entiteta, je soočanje z realnostjo. To pa je ta hip prav katalonsko osamosvajanje. Pravica entitete, da spremeni svoj status do matične države. In od tod nujnost dialoga, kako to vprašanje ponotranjiti, kako ga vključiti v evropsko bodočnost. Gre za državljanske pravice, ki lahko zadevajo tudi slovensko politiko. Ali bi imeli prebivalci nekdanje ljubljanske občine Šiška pravico, da se odcepijo od Jankovićeve Ljubljane? Nezadovoljni s centralizacijo mesta, ki prestolnico spreminja v turistični lunapark in gradbene jame, in ki zanemarja vitalne probleme meščanov, bi denimo sklenili, da ustanovijo novo občino Šiško!??

Ta hip virtualna tema, ki pa lahko postane realna. In racionalna država mora biti dojemljiva za želje ljudstva po drugačnem organiziranju lokalnih oblasti.

Špansko-katalonski konflikt pa nas zadeva še po drugi strani. Že na najbolj salonske napovedi katalonskega predsednika Carlesa Puidgdemonta se španski premier Mariano Rajoy odziva z grožnjo po ukinitvi avtonomije. -??? Ne pogovor, niti ne status quo, pač pa odprava dosedanjih pravic. Kot da bi šlo za pogovor očeta z malim paglavcem: ker nisi bil priden in ker ne molčiš, ti bomo vzeli pokrajinsko vlado in parlament. Takšna aroganca in ponižanje vodita do eskalacije fizičnega nasilja. In pojutrišnjem do množic katalonskih beguncev kot konec tridesetih let, ki so bežale v Francijo in druge države. Ob afriških in azijskih prebežnikih se zarisuje še apokalipsa Španije. In to bi morali anticipirati, slovenska država pa zahtevati, da to temo podrobno pretrese evropski politični vrh.

Toda miselni horizont domačih ministrov in njihovega predsednika ne seže dlje od Magne. Ki se spreminja v polomijo. Časnik »Dnevnik« se je lotil zadeve ilustrativno in objavil, kaj pomeni 400 novih delovnih mest. 150 slovenskih delavcev, ki zdaj delajo v Gradcu, bo prešlo v hoški obrat, 130 jih kanijo zvabiti iz drugih štajerskih podjetij, tako da bo v igri zgolj iskanje 120 novih delavcev, ki pa znajo z večine priti iz dežel bivše Jugoslavije. Paradni konj naveze Cerar-Počivalšek, ki bo devastiral kmetijsko pokrajino v imenu napovedi o več tisoč novih služb, se zna spremeniti v posel, ki bo posrkal le nekaj deset brezposelnih. Manj kot jih poberejo javna dela. A projektu Magna še naprej asistira mnoštvo velikih medijev. Osrednja tiskovna agencija STA je pred tednom poročala v člankih tipa: »Počivalšek zadovoljen z razpletom dogodkov glede Magne« in »Hoški župan vesel skorajšnjega začetka Magnine investicije«. - ??????? Zdaj ima status relevantne vesti že osebno počutje ministra in župana.

Reč postaja še bolj skregana s pametjo, ko prebiramo, kako nekdanji rektor mariborske univerze Alojz Križman ustanavlja komisijo nadzora nad projektom Magna. Pravi, da bodo v delovni komisiji šestih trije predstavniki nevladnih organizacij, med njimi tudi »Umanotere«. A že naslednji hip ga je ta demantirala, da o tem ne ve nič. Predvsem pa, kako bo delo potekalo v primeru kratkih stikov z Magno? Ex-rektor pravi, da bodo zaplete skušali odpraviti v sodelovanju z investitorjem!??? Nobenih pravil, nikakršnih vzvodov nadzora, pač pa le klepetalnica. Dobesedno, več stomilijonski projekt ne predvideva niti minimalnega plačila članom komisije. Nekoč se je temu reklo prodajanje megle.

Ki pa je medijsko nadvse razširjena praksa. Časnik »Delo« je poročal o eni najpomembnejših trgatev v državi, enako tudi nacionalna televizija. Z grajske trte na Ljubljanskem gradu so obrali devet kilogramov grozdja, iz katerega bodo stisnili sedem litrov vina. Vest, ki je prišla na naslovnico. Ni ga vinarja, ki bi pridelal par steklenic vina in bi se znašel na prvih straneh časopisov!

Ljubljanski župan se je lotil vinogradništva in to na terenih, ki ne morejo konkurirati najboljšim goriškim, posavskim, primorskim, prekmurskim in štajerskim vinorodnim okolišem. Na tem terenu Ljubljana pač ne more tekmovati s periferijo. A vsebinsko nepomembno samopromocijo Zorana Jankovića osrednji mediji kujejo v zvezde kot sedmo čudo sveta.