Somrak saga

Heni Erceg

20. 10. 2017  |  Mladina 42  |  Hrvaška

Točno ob petih in 50 minut je množica policistov pod plaščem noči prihrumela v dvorec Ivice Todorića z nalogo, da opravi hišno preiskavo v tej ogromni stavbi. Policiste je spremljala kopica novinarjev, ki so jih, kot je na Hrvaškem v navadi, pravočasno povabili, naj se udeležijo pomembne akcije pravne države proti kriminalu in mafiji. Spektakel se je lahko začel. Sočasno so policisti planili tudi v vile Todorićevih tesnih sodelavcev in pozaprli vso poslovno smetano podjetja Agrokor, v katerem je s sprejetjem posebnega zakona oblast prevzela država. Spektakel nočnih aretacij najvplivnejših Todorićevih sodelavcev pa je skazila resna pomanjkljivost. Lastnika Agrokorja niso našli v dvorcu in ne ve se, kje je. Menda naj bi bil v Londonu. Nemara pa tudi ne. Mogoče se bo vrnil ali pač ne. Morda so ga pravočasno obvestili, da ni več državni ljubljenec. Da je čisto navaden razbojnik, ki je uničil svoje podjetje. Vsekakor je za zdaj plebs prikrajšan za veselje, da bi osovraženega veljaka namesto v razkošnem terencu videl v policijski marici. Še prej so javnost dodobra napitali s pikantnimi podrobnostmi o prevzetnosti družine Todorić, o letovanjih na eksotičnih otokih, o razkošnih porokah, državni organi pa so krivdo za propad Agrokorjevega cesarstva seveda v celoti zvalili na lastnika in upravni odbor. Kajti leta in leta naj bi bili vodilni v podjetju prirejali finančna poročila in na podlagi tega dobivali ogromna posojila brez veljavnega kritja, čeprav je bilo vnaprej jasno, da jih Agrokor ne bo mogel vrniti. Vse to verjetno drži, prav tako to, da se je vanj stekal celo denar iz pokojninskih skladov in da je danes zanje dokončno izgubljen.

Res pa je tudi, da kar nekaj državnih ustanov, ki bi morale nadzorovati poslovanje Todorićevega mastodonta, ni opravljalo svojega dela, saj je bil prvi človek Narodne banke Hrvaške Todorićev prijatelj, ki je na vodilni položaj v najpomembnejši bančni ustanovi prišel iz Agrokorja, po izteku mandata pa naj bi se tja vrnil in opravljal naloge Todorićevega svetovalca. Ugotovitve revizorjev kažejo, da je Agrokorjevo vodstvo zagrešilo kar nekaj kaznivih dejanj od ponarejanja dokumentov do nezakonitega vodenja trgovskih knjig. Seveda podjetju, ki je do vratu v dolgovih in iz katerega so leta in leta črpali denar, grozi zlom ali razprodaja. Toda kdo bo prevzel dolgove? Na primer dolgove do ruske banke Sberbank, ki upravičeno trdi, da je država Agrokor pravzaprav nacionalizirala in je torej odgovorna tudi za vračanje posojil. So množične aretacije zgolj po naključju potekale ravno takrat, ko sta bila hrvaška predsednica in glavni državni tožilec na uradnem obisku v Rusiji? Ali pa so politične manipulacije s tem primerom popolnoma pričakovane glede na to, da je bil Todorić že od začetka ne le pomembna gospodarska osebnost, ampak tudi politični veljak?

Zgolj njemu je treba zdaj naprtiti krivdo za propad Agrokorja, seveda zato, da bi se preprečilo širjenje odgovornosti na številne nekdanje premiere, guvernerje, ministre in medijske tajkune, poslovneže in pomembnejše partijsko članstvo. Zato je celoten scenarij tako imenovane pravosodne obravnave Agrokorjevih vodilnih uslužbencev že vnaprej znan. Brez dvoma bo to slaba repriza aretacije in večletnega sojenja nekdanjemu premieru Ivu Sanaderju ali sodnih obravnav več drugih sistemskih lopovov, ki jim sodišča niso nikoli izrekla nikakršne sodbe. Ravno zato, ker so bili, enako kakor Todorić, del sistema in so jim pustošenje družbenih podjetij omogočili pripadniki političnih elit. Zato so tudi te aretacije zgolj še ena plehka predstava za javnost, namen sodnih procesov, ki bodo sledili, pa bo prikrivanje skrivne koruptivnosti celotne ureditve, iz katere se je razvil in zrasel imperij Agrokor. Za vsako ceno se je treba izogniti razkritju vloge pravosodnih in političnih organov, bank, regulatornih agencij in davčne uprave pri ustvarjanju Todorićeve države v državi. Kajti k resni in družbeno koristni končni demontaži sistema bi moralo soditi tudi nekaj nemogočega – to, da bi »domoljubna« vladajoča stranka priznala, na kakšne načine vse je v dveh desetletjih, ko je bila na oblasti, še od časov kriminalne Tuđmanove privatizacije, servisirala Todorića. Ta se je seveda oddolžil z obilnim financiranjem HDZ in zaposlovanjem partijskih ljudi v Agrokorju.

Vsi so vse vedeli, pravi danes guverner Narodne banke Hrvaške. Vsi so torej vedeli, da Agrokor stoji na trhlih nogah, vendar so vsi molčali. Ravno zato je zgodba o Agrokorju v resnici zgodba o koruptivni politični, pravosodni, bančni ureditvi, na kateri je Hrvaška utemeljena in s katero se ohranja. Med drugim pa je to tudi zgodba o finančnem ministru sedanje vlade, ki je bil nekdaj zaposlen pri Todoriću in je prav dobro vedel, da je bil Agrokor že takrat, ko mu je državna banka odobrila visoko posojilo, pred zlomom. Zdaj pa je s svojega položaja poslal cinično sporočilo, da sodelovanje države pri ustvarjanju Agrokorjevega monopola in zagotavljanju njegove nedotakljivosti ni bilo nič posebnega. Niti malo drugače ni bilo v času vladavine SDP, tudi takrat se je Todorić obilno zadolževal, ponarejal poslovne knjige in prikrival izgube.

Zato je manj pomembno, koliko ljudi iz njegove ekipe bo končalo v zaporu in kaj se bo dogajalo z Agrokorjem. Veliko pomembneje je, kaj bo ostalo in kaj se ne bo niti kanček spremenilo. Neskončno skorumpirana država, ki je z močnimi, neraztrgljivimi nitmi povezana še z ogromno todorići.