Po oktoberfestu

Vlado Miheljak

27. 10. 2017  |  Mladina 43  |  Dva leva

»Jaz sem za pravice istospolnih in dejansko sem že večkrat izjavil, da ali me pri posvojitvah bremzajo predsodki ali so neke stare miselne sheme, ne vem. Tukaj je nek zadržek, ki ga ne znam pojasniti, nekaj je, kar mi brani, da bi takoj rekel, da to podpiram.«
— Socialdemokrat (!) Borut Pahor ne skriva lastnih predsodkov, ko govori na Janševi televiziji

»Mislim, da je tudi pri nas veliko otrok, ki čakajo na starše, in zato menim, da posvojitve homoseksualnih parov niso toliko v prvem planu, kot so najprej urediti posvojitve heteroseksualnih parov.«
— Ko na Janševi televiziji govori običajni demokrat Marjan Šarec, meni, da človekove pravice in enake možnosti niso prioriteta

»Vidim, da je škoda denarja za drugi krog zdaj, zakaj bi šel na volitve, kjer ni izbire?«
— Janez Janša o tem, zakaj bo v drugem krogu, kljub odsotnosti izbire, njegov kandidat Borut Pahor (Kanal A, 23. 10 2017)

»Jaz obžalujem, da bo drugi krog, da bomo zapravili dva ali pa tri milijone evrov.«
— Tudi Karl Erjavec, podobno kot Janez Janša, meni, da je demokracija nepotrebni strošek za davkoplačevalce (POP TV 23. 10. 2017)

»Nikogar se ne bom branil.«
— Borut Pahor se je vnaprej zahvalil Janši za podporo kljub odsotnosti izbire (POP TV 23. 10. 2017)

»Lahko noč.«
— Najbolj poglobljena povolilna analiza Ljudmile Novak (POP TV 23. 10. 2017)

V nedeljo niso doživeli fiaska le praktično vsi kandidati in kandidatke, ampak kompetitivna demokracija kot taka. Namreč, na volitve gremo zato, da nekoga izberemo. Da podpremo tistega, za katerega menimo, da bo dobro zastopal naš politični interes, ali vsaj nekoga, ki bo z dosežkom preprečil, da zmaga nekdo, ki neposredno nasprotuje našemu političnemu interesu. In zato ob zaključku volitev, po zaprtju volišč, spremljamo razglasitev zmagovalca, zmagovalke. Zato v razvitih demokracijah organizirajo visoko zanesljive vzporedne volitve oz. izhodna glasovanja, po katerih lahko ostane vprašanje izida odprto le, če gre za skrajno majhne razlike, ali ko je kdo dosegel skrajni rob zahtevane večine ali izpada. Pri nas so vzporedne volitve doslej sicer občasno odstopale nekoliko preveč, a so zadovoljivo rešile vprašanje izida in zmagovalcev. Točna napoved izida je tudi v interesu utrjevanja občutka poštenosti volitev. Če bi, denimo, v Nemčiji »hochrechnung« vrednosti odstopale od kasnejših volilnih izidov, bi mnogi podvomili o poštenosti štetja, ne o točnosti projekcije. A pri nas je bilo v nedeljo drugače. Na osrednji državni televiziji so (na temelju ankete!?) Pahorju napovedali gladko zmago v prvem krogu. Dobil bi naj kar 56,2 odstotka glasov. Dejansko štetje se je ustavilo pri dobrih 47 odstotkih. Katastrofa in blamaža za agencijo in nacionalno televizijo. No, tudi na POP TV so izvedli zgolj anketo, a je agencija Mediana vendarle na skromnem vzorcu zadovoljivo rešila osnovna vprašanja. Res je. Vzporedne volitve so velik in drag projekt. In zato ne more in ne sme biti zgolj v interesu posameznih televizij. Če »zagonimo« dva milijona za volilni projekt, potem bi pač bilo treba iz iste postavke primakniti še ne nekaj deset tisoč evrov, da bi prišli do zanesljivih podatkov – ti bi bili v prvi vrsti v interesu javnosti, ki bi dobila zanesljivo informacijo iz javnih medijev.

Drugi veliki problem je volilna udeležba. Ta je letos dokončno zdrsnila pod prag legitimnosti. Razlogov za trend drastičnega upadanja udeležbe je veliko, a vseeno ima prav predsednik državne volilne komisije, Dušan Vučko, ki je na volilni večer izjavil: »Nehajmo iskati razloge v vremenu. Mislim, da je treba najti razlog za volilno udeležbo kje drugje.« In kje je to drugje? V prvi vrsti popolna depolitizacija funkcije in same kampanje. Kot da bi bila političnost greh in ne cilj političnega delovanja. Politiki z roko v roki z mediji najprej poskrbijo za totalno depolitizacijo kampanje, potem pa se usajajo nad njeno neserioznostjo. Res je, ta kampanja je bila zbanalizirana do konca. Pravi volilni oktoberfest. In razposajena zagovornica nravstvene pornografije Angelca Likovič je le najbolj karikirana podoba teh volilnih bakanalij. A izvirni greh ni v Likovičevi, ampak v »visoki politiki«. Tako politika najprej naredi vse, da ni izbire, potem pa se čudi in pritožuje, da ni koga voliti. Tako pravi tudi vodja Levice Luka Mesec, ki je v nedeljo zvečer za STA napovedal, da v stranki v drugem krogu ne bodo podprli nobenega od kandidatov, saj »ni izbire«. Po njegovem mnenju je prvi krog predsedniške kampanje pokazal, da bi bil politični prostor brez levice izpraznjen vsebin in poln desnega populizma. Res je. A kdo je kriv za politični prostor brez levice in Levice?

Sicer pa populizem, depolitizacija, vulgarizacija politike po novem niso nekaj, česar bi se politika sramovala. Po novem se s tem celo hvali. Stranka SD, ki stoji za »neodvisnim kandidatom« Pahorjem, apolitičnost celo izkazuje kot kandidatovo kvaliteto. Tako je poslanec SD Nemec pohvalil Boruta Pahorja, češ da je bil »že od svojega 26. leta zelo apolitičen človek, apolitičen politik ...«. Še več, po Nemčevem mnenju Pahor »nikdar ni presegel meje dobrega okusa kljub temu, da je v svojem delovanju kdaj dajal vtis, da je nekoliko nenavaden, predvsem za funkcijo, ki jo opravlja«.

Kampanja pred prvim krogom volitev je bila resnično nekaj, kar je ljudi z razlogom odvračalo od volišč. Ali bo takšen tudi drugi krog, je odvisno v prvi vrsti od medijev, ki uokvirjajo kampanjo. Za zdaj vemo le to, da imata oba kandidata zadržke glede pravic istospolnih parov. Vemo, da je Šarec podpisal peticijo o prepovedi jedrskega orožja, Pahor pač ne. Vemo, da ne Pahorju ne Šarcu ni čisto tuja madžarska metoda reševanja migrantske problematike. Vemo, da Šarec hodi k maši in hkrati spoštuje partizane. Pahor pa ne hodi k maši, in ko le more, partizane zataji. Zato bo Šarec proti svoji volji prepoznan kot kandidat levice, Pahor pa po svoji volji kot kandidat desnice.

Je to dovolj za izbiro?