Vlado Miheljak

20. 10. 2017  |  Mladina 42  |  Dva leva

Meseno spoznanje

(za pravico do slabega dne in dostojne izbire)

»Na novinarje danes pogosto leti očitek, da smo ‘krivi za vse’, začenši s stanjem v družbi. – Priznam, krivi smo. No, ne ravno krivi, ampak soodgovorni, da so se neke stvari zapeljale tako, kot so se. Smo soodgovorni. Kolegi mi pogosto rečejo, da smo mi pač ogledalo tega, kaj se v družbi dogaja. Če smo samo ogledalo, ni dovolj. Mi moramo biti tisti, ki spodbujajo razpravo, kako pa bi moralo biti.«
— Iz pogovora televizijske voditeljice in novinarke Tanje Gobec za MMC TVS (10. 6. 2015)

»Politik se ne naredi v laboratoriju, kjer prideš, natočiš neko snov in pričakuješ, da bo tako govoril. Predsednik je človek iz mesa in krvi.«
— Poslanec SD Han je razkril, da je aktualni in bodoči predsednik neprimeren kandidat ne samo za vegetarijance in vegane, ampak tudi za racionalne volivce (24ur POP TV, 17. 10. 2017)

»Tak sem. Mene ta položaj ni spremenil. Skušam priti do ljudi, morda grem pri tem korak predaleč. ... a tisti, ki so ambiciozni in želijo predstavljati ljudi, morajo do njih priti na nove načine, morajo biti veliko bolj vztrajni, bolj domiselni in veliko bolj iskreni.«
— Iz pogovora predsednika Pahorja za TVS (12. januar 2017)

»Preveč je cirkusa okoli vsega in moji plani v življenju so višji kot pa postati predsednik republike.«
— Estradnik Damjan Murko je povedal, da se ne bo igral s svojim ugledom in sodeloval v cirkuški predstavi.

V času, ko država tudi sicer poka po šivih, se nam zgodi še afera. Kakšna afera? Veleafera! Ne v podjetjih v državni lasti, ne v državnih institucijah in servisih, ne v represivnih aparatih države, ampak na nacionalni televiziji. Iz nepojasnjenih vzrokov, ki so dodatno vzburili fantazijo, voditeljica Odmevov ni bila v formi. Dnevni formi. Zgodilo se ji je tisto, kar je bilo v popularni kulturi, denimo v filmih, ničkolikokrat upodobljeno. Pod težo pritiska, morda osebnih težav in stisk, morda zdravstvenega stanja, se protagonist zlomi, odpove. O.K. Ni bila v formi, pa kaj? To, da je dajala vtis ne ravno osredotočene in zbrane, je bilo dovolj, da se je o tem pisalo več kot svojčas o standardnih političnih škandaloznih temah; denimo o Janševem premoženju neznanega izvora, o zdravniškem čudežu, ki je Bavčarja, tako bolnega, da še v zapor na pravnomočno zaslužen počitek ni mogel, spravil v kondicijo, da se je lahko udejstvoval v takoj za korupcijo drugem najljubšem nacionalnem športu – košarki.

In tudi več kot o Cerarjevi aktualni demontaži državne suverenosti ter tudi več kot o nenehnih ekscesih aktualnega in prihodnjega predsednika države. Ampak pomislimo, kaj je naredila Gobčeva tako zelo narobe oz. vsebinsko neprofesionalno! Pravzaprav nič. Nisem sicer prav talentiran za apologeta ljudi in pojavov, raje kritiziram kot hvalim, a po moji oceni pasivnega gledalca nacionalke in redkih neposrednih srečanj, ko sem še hodil v studio, je bila doslej Gobčeva ena bolj profesionalnih novinark in voditeljic. In to na televiziji, na kateri je kup stvari narobe; televiziji, na kateri so nas voditelji in voditeljice prevečkrat spominjali na košarkarske navijačice. Tako, denimo tudi v organizaciji volilne kampanje, iz katere ne izvemo na nacionalki nič več kot iz zabavnega formata komercialnih televizij: da je najsvetlejši vzor Ljudmile Novak cesarica Marija Terezija, da Tomčeva pogreša zastavo na ljubljanskem gradu, da je predsednik najboljši prijatelj svojega sina ... Skoraj nič ali zelo malo pa o političnih stališčih kandidatov, o njihovih odnosih do žgočih javnih vprašanj. Denimo do vprašanja slovenskega nepodpisa pogodbe o jedrskem razoroževanju; o tem, ali kandidati in kandidatke podpirajo takojšnjo priznanje Palestine; ali podpirajo istospolne poroke in posvojitve otrok v istospolne družine; ali podpirajo zahtevo Nata za dvig vojaškega proračuna ... Ker volivci in volivke nismo dobili osnovnih informacij, je šla kampanja v prazno. Edina orientacija je vnaprejšnje poznavanje (nekaterih kandidatov). Zato ima ekshibicionistična pojava Pahorja absolutno prednost. Banalno je, da najzanimivejši spopad ne bo potekal za prvo mesto, ki je tudi po zaslugi pasivnih medijev bolj ko ne oddano, ampak na simbolno-prestižni ravni med Tomčevo in Novakovo. Slednja je v psihološki prednosti. Namreč, če bo uspešnejša Tomčeva, kandidatka prve ali druge največje stranke SDS, bo to samoumevno in nič posebnega, če pa Novakova prehiti Tomčevo, bo to imelo velik prestižni naboj.

A nekoga bomo morali voliti. Podpisanemu nihče od kandidatov ni blizu. A vendar. Šarec je, kolikor sem lahko preveril, edini podpisal peticijo k pogodbi OZN o prepovedi jedrskega orožja. Morda pa je on nadomestna izbira v odsotnosti resne ponudbe. Namreč, Šarec spominja na Pavliho. Na humoristični list Pavliha, ki je v sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja postopoma postal osrednje politično glasilo, ki je nadomestilo etablirano Delo, Dnevnik in Večer, ki so politično zatajili in vse bolj lezli v (slab) humoristični format. V letu 2017 etablirani politiki in kandidati na čelu z zdajšnjim predsednikom republike vse bolj postajajo humoristi in klovni, (nekdanji) humorist Šarec pa očitno edini ohranja vsaj minimalno serioznost in političnost.

Najslabša izbira je ne iti na volitve ali voliti neveljavno. Torej?