L’Estaca

Bernard Nežmah

17. 11. 2017  |  Mladina 46  |  Pamflet

Slovenski pogled na Katalonijo je hkrati solidaren in vzvišen - pri nas je bilo drugače: imeli smo pravico do osamosvojitve v ustavi, na plebiscitu je prišlo glasovat za 90 odstotkov volivcev. Učinek je torej zgolj občutek superiornosti, brez resne solidarnosti, celo brez tiste naklonjenosti, ki se kaže v želji, kaj več spoznati o zgodovini katalonskega boja za samostojnost. Leta 1968 je pevec Lluis Llach napisal legendarno pesem L’Estaca, v kateri poziva k uporu proti represivni oblasti. Pod frankizmom je bila takoj prepovedana in Llach je utekel iz države; svojo emigracijo je opisal kot turizem s političnim motivom. Medtem pa je pesem postala ljudska katalonska himna in ko se je po Francovi smrti vrnil v domovino, je imel l. 1976 veliki koncert v Barceloni, na katerem jo je množica prepevala in sanjala o lastni državi. Segla je do Poljske, kjer jo je v sedemdesetih prepesnil Jacek Kaczmarski pod naslovom Zidovi, v njej pa so se našli Poljaki v želji po osvoboditvi izpod komunizma. Ko se je porodil množični sindikalni upor pod vodstvom Solidarnosti, so pesem vzeli za svojo uradno himno. 30 let kasneje se je v Tuniziji začela arabska pomlad in splošna vstaja proti režimu. In kaj je bila uradna himna protestnikov? – Jasno - Dima, Dima, ki jo je prepeval Yassar Jeradi, ki je v arabščino prestavil pesem L’Estaca. V Kataloniji je medtem Llach opustil prepevanje, izvoljen je bil za poslanca, ki je kot patriot pred meseci glasoval za samostojnost. In tik pred referendumom, je vzel še enkrat v roko kitaro in pred neskončno množico zapel ljudsko himno.

A Katalonci ne sledijo slovenskemu primeru. V Bruselj, kamor se je zatekel Carles Puigdemont, je pred tednom prišla delegacija 200 katalonskih županov, ki so podprli svojega predsednika. Ta je v govoru apeliral na evropske voditelje: »Katalonija je edina dežela v Evropi, kjer so z državnim udarom odstavili vlado in razpustili parlament, ministre pa zaprli. Gospod Juncker, je to Evropa, ki jo gradite? Ali boste priznali rezultate decembrskih volitev, če zmaga glas za neodvisnost?«

V Sloveniji se je medtem zgodil pravni precedens: potem ko so vsa sodišča potrdila izgon sirijskega begunca Ahmada Šamija, je premier Miro Cerar, ml. potegnil na dan paralelni zakon, po katerem mu dovoljuje enoletno bivanje v državi. Brivec Ahmad je posebni lik. Mož, ki se je spodobno naučil slovenščine, človek, ki ima rad delo in poklic. Vsekakor nekdo, ki se je izkazal v želji, da bi se čim bolj približal slovenstvu. Nekateri vihajo z nosom, da ni jedrski fizik niti inženir, ampak brivec. No, ni prvi, skoraj pred stoletjem je iz južnih krajev prišel frizer Tomo Kamenarič in v Šumiju odprl legendarni salon, v katerega je hodila nacionalna smetana; poet Oton Župančič mu je posvetil celo poemo, ki je potem desetletja krasila lokal, v katerem je kraljeval naslednik Svetozar Kamenarič, ena večjih legend družabnega življenja v mestu.

A to je slovenska temna pega, ki ne ceni tujcev, ki sprejmejo slovenski tip bivanja, se naučijo jezika in tod delavno zaživijo. V srednjem veku, kot piše poljski zgodovinar Karol Modzelevski v knjigi Evropa barbarov, so se v tedanje germanske vasi naseljevali tudi tujci. So jih barbari v hipu izgnali? Nak, imeli so zakon, po katerem so tujca po enem letu začeli obravnavati kot sebi enakega. Seveda ob pogoju, da je živel v sožitju z domačini in da ti niso zahtevali njegovega izgona. A za razliko od barbarskih časov moderna Slovenija nima koncepta, po katerem bi tujce, ki se »poslovenijo«, nagrajevala z dovoljenji za bivanje. Sama cerarjanska gesta vladarja, ki osebno odloča, kdaj v imenu humanosti zakoni ne bodo veljali, kajpak sproža tudi silovita zgražanja. Zakaj ta izjemna dobrohotnost ne velja za slovenske državljane, ki so evidentne žrtve državnega aparata??? Vzemimo kemika Milka Noviča, obtoženega uboja direktorja kemijskega inštituta. Mož, zoper katerega več kot sporni proces še ni končan, že leta sedi v ječi. Vmes je Ustavno sodišče (US) razsodilo njegov izpust, tako da je preživel nekaj mesecev na svobodi, po sodbi na prvi stopnji pa ga je sodišče vnovič poslalo v zapor. In US že mesece čaka, ne da bi obravnavalo identično zahtevo po njegovi izpustitvi. Ni begunec, je pa bržkone edini človek na Slovenskem, ki praktično od aretacije sedi v zaporu in to v protislovnem procesu z bolj ali manj indičnimi dokazi. Celo obtoženi Balkanski bojevniki, ki jih sodijo kot kriminalno združbo mednarodnega formata, so v sodnih sagah že leta na prostosti.

A US, ki naj bi bilo garant ustavnosti in pravne varnosti, v zadnji sestavi čedalje bolj deluje tako, da ne odloča. Konec septembra je npr. obravnavalo ustavno pritožbo zoper sklep vlade, da si za referendum nakaže slabih 100 tisočakov, sklicateljem referenduma pa nič. Razsodilo je šele po referendumskem glasovanju, odločba pa pravi, da ni pristojno za določanje, da je to Vrhovno sodišče (VS). Za vlogo, ki so jo dobili julija, so potrebovali dva meseca, da so sklenili, da za odločanje niso pristojni!!???????????? Vmes pa se je njen objekt – referendum že zgodil in pritožniki se niti niso mogli pritožiti na VS. Popolno izničenje pravne varnosti. No, svetla stran so trije sodniki, ki so glasovali proti; Klemen Jaklič je v lucidnem ločenem mnenju izpostavil, da mora v primeru nejasne pravne poti, kot je v tem primeru, zadevo hitro obravnavati US, ki bi moralo do razsodbe takoj zadržati ukrep vlade, ki je v procesu ljudskega odločanja za ali proti le sama sebi podelila denarna sredstva za kampanjo.

Ko Ustavno sodišče začne le kimati samovoljni oblasti, nas vrača v čas partijske Jugoslavije. Tudi tam je delovalo ustavno sodišče, le da o njegovih sodbah nismo nikoli nič slišali. Jasno, saj je le potrjevalo odločitve partijskih oblasti.