17. 11. 2017 | Mladina 46 | Pamflet
L’Estaca
Katalonska pot v demokratično državo, slovenska pa v obratno smer
Slovenski pogled na Katalonijo je hkrati solidaren in vzvišen - pri nas je bilo drugače: imeli smo pravico do osamosvojitve v ustavi, na plebiscitu je prišlo glasovat za 90 odstotkov volivcev. Učinek je torej zgolj občutek superiornosti, brez resne solidarnosti, celo brez tiste naklonjenosti, ki se kaže v želji, kaj več spoznati o zgodovini katalonskega boja za samostojnost. Leta 1968 je pevec Lluis Llach napisal legendarno pesem L’Estaca, v kateri poziva k uporu proti represivni oblasti. Pod frankizmom je bila takoj prepovedana in Llach je utekel iz države; svojo emigracijo je opisal kot turizem s političnim motivom. Medtem pa je pesem postala ljudska katalonska himna in ko se je po Francovi smrti vrnil v domovino, je imel l. 1976 veliki koncert v Barceloni, na katerem jo je množica prepevala in sanjala o lastni državi. Segla je do Poljske, kjer jo je v sedemdesetih prepesnil Jacek Kaczmarski pod naslovom Zidovi, v njej pa so se našli Poljaki v želji po osvoboditvi izpod komunizma. Ko se je porodil množični sindikalni upor pod vodstvom Solidarnosti, so pesem vzeli za svojo uradno himno. 30 let kasneje se je v Tuniziji začela arabska pomlad in splošna vstaja proti režimu. In kaj je bila uradna himna protestnikov? – Jasno - Dima, Dima, ki jo je prepeval Yassar Jeradi, ki je v arabščino prestavil pesem L’Estaca. V Kataloniji je medtem Llach opustil prepevanje, izvoljen je bil za poslanca, ki je kot patriot pred meseci glasoval za samostojnost. In tik pred referendumom, je vzel še enkrat v roko kitaro in pred neskončno množico zapel ljudsko himno.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.