Čeprav je vse drugače

dr. Bogomir Kovač

17. 11. 2017  |  Mladina 46  |  Ekonomija

Na prvi pogled petstoletnica protestantizma v Nemčiji in stota obletnica oktobrske revolucije v Rusiji nimata veliko skupnega. Prva pomeni radikalen prelom v zahodnem krščanstvu, druga ponuja propadlo socialistično alternativo, obe pa sta usodno zaznamovali politično kulturo in krajino Evrope. Toda EU kot njen sodobni dedič lahko na presečišču obeh preživi, če bo doumela raztresena sporočila obeh obletnic. Ključ evropskih integracij ni finančni, temveč identitetni kapital, a zunaj avtoritarnih projektov. Trgi imajo tu usodno družbeno vlogo. Protestantizem je po letu 1517 šokiral trg religioznih verovanj, komunisti so konec leta 1917 tržno družbo brutalno ukinili. Obakrat je bila ekonomija v osrčju družbenih sprememb, politika pa v klinču ideoloških spon in interesov, ne pa moralnih občutij in legitimnosti.

Evropo razjedajo številni dvomi o lastni identiteti, zato je stoletja stičišče institucionalnih iskanj in prikrivanja zablod. Krščanstvo s cerkvijo in komunisti s svojo rusko državo so stavili na univerzalizem sprememb. Prvi in drugi so želeli spremeniti družbo po svoji podobi, ustvariti enoten svet krščanske ali socialistične (komunistične) družbe. Utopičnost takšnega političnega projekta je, da želi biti univerzalen in globalen, da stavi na enakost in bratovščino, hkrati pa prisega na avtoritarno vodenje in usmerjanje ljudi v razmerju do Boga ali idealne komunistične družbe. Za krščanstvo je ključen odnos posameznika do Boga, božja država uteleša moralne norme, ki so nad zemeljsko državo s človeškimi zakoni. Podobno, z diametralno nasprotnega brega, komunizem stavi na moralno enakost z vidika skupnosti, človekova dejanja usmerjajo revolucionarni zakoni posvetnih oblasti. V krščanskem svetu je izhodišče individualizem, v komunističnem kolektivizem, toda odrešitve ni mogoče doseči brez posredovanja. Posredniške storitve opravlja cerkev ali partija, obakrat imamo opraviti s političnim monopolom, mimikrijo privilegiranega položaja cerkvenih in političnih elit.

Reformacija ni spočeta z demonstrativnim prevratom znotraj katoliške cerkve, temveč korenini v globoki genezi sprememb, tako teoloških kot politično-ekonomskih. Lutrovo izhodišče je natančno teoretsko preučevanje pokore in usmiljenja, uprl se je svojevrstnemu trgovanju z vero, odpuščanju grehov za denar. Lutrova kritika cerkvenega trgovanja z grehi odpira širši trg religioznih idej, ki je končala s konkurenčno ureditvijo evangeličanske cerkve. Pri tem je bilo pomembno troje. Prvič, da je Luter s svojo karizmo odigral ključno vlogo pri spreobrnitvi javnega mnenja in pridobivanju političnih zaveznikov, brez katerih njegove reforme ne bi uspele. Protestantska reformacija je bila hkrati odličen primer kreativne uporabe medijev, gutenberška tehnologija tiska širi informacije, imamo prvo množično urbano politično gibanje. Tretji premik reformacije zadeva sekularizacijo, sektorski premik ključnih gospodarskih poslov iz cerkvenih v posvetne organizacije. Protestantizem je ovrgel cerkveno trgovanje z grehi, odprl trg religioznih idej, omogočil je razvoj sekularnih trgov, tržne družbe in kapitalizma.

Cerkveni viziji protestantov in katolikov očitno nista enaki. Njuno navzkrižje se je izteklo v prid tretjega, pluralistični viziji posameznika v tržni družbi. Družbena delitev dela in trgi skrbijo, da najbolje koristi sebi, če zadovoljuje potrebe drugih. Gre za nove vrednote tržne enakopravnosti, svobode in avtonomije ljudi. Dolga Webrova senca, da je protestantska etika skrivnostni duh kapitalizma, zavaja. Nizozemska je dober primer. Amsterdam cveti, ker je religija navzven ločena od posvetnih zadev tržne ekonomije. Religiozni pluralizem krščanskih cerkva sobiva s privatizacijo in individualizacijo poslovnega sveta. Še več, svet tržne družbe je sredi 18. stoletja iznašel svojo »religijo« trga, koeksistenca obeh je politični kompromis, ki je omogočil znameniti ekonomski preboj kapitalizma v Evropi. Bolj kot puritanski delovni duh in moralna disciplina so zanj pomembni razvoj bank in kreditne ekonomije, tehnološki napredek, razvoj podjetij in mednarodna trgovina. Novi duh kapitalizma je (samo)interes posameznika, utilitarizem ponuja novo odrešitev. Ekonomski Luter sta dejansko Adam Smith in njegova druščina.

Reformacija je spreobrnila religijski trg, ruska boljševistična revolucija pa je šokirala politični trg. Reformacija tlakuje pot v tržno družbo, ruski komunisti jo radikalno ukinjajo. Rusija ima v obdobju 1885– 1905 povprečno rast nekaj nad štiri odstotke, toda imperij težijo strukturna in regionalna nasprotja, cesarska avtokracija in ekonomski protekcionizem. Rusija je leta 1917 v Evropi vojaška zmagovalka, doma politična in ekonomska poraženka. Toda ruska revolucija je zgrešila na vsej črti. Pokopale so jo zunanje ekonomske blokade, notranja državljanska vojna, predvsem pa razpad tržnega gospodarstva in politična nesposobnost komunistične oblasti. Ekonomski eksperiment 1918–1921 je temeljil na radikalni ukinitvi trgov, nacionalizaciji bank in podjetij, planski redistribuciji dobrin. Katastrofa »vojnega komunizma« je bila neizbežna. V štirih letih je BDP padel za dve tretjini, kupna moč rublja je izpuhtela, nova ekonomska politika (NEP) 1921 vrača denar in nekaj tržne avtonomije, toda prepozno in nekonsistentno. Socialistični eksperiment sta zlomila ukinjanje trgov in politična represija.

Obletnice družbenih prelomov so zgolj druga stran usode ekonomskih zlomov. Nekdanja ekonomizacija vere je vodila do reformacije stare družbe, politizacija ekonomije je povzročila zlom nove alternative. Vera v moralno enakost ljudi pa ostaja leta 1517, 1917 in tudi 2017 ujeta med individualizmom in kolektivizmom, zasebno in javno sfero, klerikalizmom in antiklerikalizmom. Nič se ni spremenilo, čeprav je vse drugače.