Nujna politična reforma

dr. Bogomir Kovač

24. 11. 2017  |  Mladina 47  |  Ekonomija

Politična kriza v Nemčiji zaradi razpada koalicijskih pogajanj pomeni začetek konca politične kariere Merklove. Alternativnih rešitev ni veliko, vse pa so razmeroma kritične in ogrožajo politično-ekonomsko stabilnost države in z njo tudi EU. Institucionalna reforma EU ostaja v povolilnih kleščah Nemčije in Francije. Nemčija je skupaj z ECB naklonjena tesnejši bančni uniji, Francija z Junckerjevo administracijo bolj stavi na fiskalno. Obe alternativi potrebujeta politični konsenz, močne voditelje, trdne centralne institucije, torej več politične unije. Federalizacija EU pa je danes nevarna utopija. Očitno je politična rešitev ekonomskega preživetja EU obtičala v podobni zagati kot pred tem socializem s komunisti na čelu. Politična reforma je pogoj za ekonomske spremembe. Toda to je v političnem močvirju EU anatema, ki poglablja razkole in vodi v nove zgodovinske poraze. Merklova je postala del te zgodbe.

Nemške volitve so jeseni prinesle zgodovinski poraz socialne demokracije (SDP), vzpon skrajne desnice (AfD) in šibko prevlado desnosredinske CDU/CSU. Merklova je poleg Putina politična figura z najdaljšim stažem in izkušnjami, veljala je za steber zahodne liberalne ureditve. Propad koalicijskih pogajanj odpira štiri možnosti. Prva predpostavlja taktičen izstop FDP zaradi višje cene novih koalicijskih pogajanj, druga možnost je velika koalicija s SDP, tretja manjšinska vlada in četrta ponovne volitve. Prvi dve sta manj verjetni, zaradi srboritosti mladega Lindnerja in preračunljivosti Schulza, tretja ne ustreza Merklovi, ki ne želi biti Rajoy, četrti scenarij verjetno podaljšuje sedanjo povolilno agonijo. V tem trenutku je Merklova politično še nenadomestljiva, Lindner za zdaj še ni Macron ali Kurz, toda hkrati tudi nima alternativnih rešitev. Če jamajški koaliciji ni uspelo zagotoviti skupnega temelja, kako naj bi ga v EU.

Predmet koalicijskega spora so azilna politika in begunci, odnos do večje federalizacije EU, pa domača energetska, davčna in socialna politika. To so slabi obeti za EU, njene reforme in želene spremembe. EU preprosto nima več pravega skupnega imenovalca, stare vrednote miru, človekovih in socialnih pravic so poteptane, manjka vizije, kako naprej. Toda slika ni črno-bela. Nemci so veljali za center stabilnosti, čeprav EU potrebuje spremembe. Prevladujoča nemška strategija varčevanja je EU bolj škodovala kot koristila. Nemčija je ostala na pol poti v zunanji politiki, v razmerju do Putina in Erdogana, pri reševanju begunske krize in institucionalne reforme EU. Macron je v šestih mesecih napovedal več sprememb kot Merklova v dvanajstih letih. Ekonomska prevlada Nemčije je njen politični bumerang, Merklova pa njegova najslavnejša žrtev.

Nikjer niso te razlike jasnejše kot pri evropski ureditvi monetarne (EMU) in fiskalne unije (EFU). Zgodba je preprosta. Ekonomska unija kot primarno EMU zahteva EFU, ta pa dejansko predpostavlja politično (EPU). Preprosto, evro brez federalne EU ne more delovati, EU pa brez njega ni več tisto, kar želi biti. Ideja skupne fiskalne in monetarne integracije je stara, omenja jo slovito Wernerjevo poročilo (1970), tudi MacDougallovo (1977), evropski proračun naj bi meril 5–7 % BDP-ja, da bi absorbiral makroekonomska neravnotežja in ciklične šoke. Toda tedaj so temu ostro nasprotovali Francozi, zato Delorsovo poročilo (1989) EFU zavrača kot politično nesprejemljivo. Nova EMU je spočeta v monetaristični mantri ohlapnih maastrichtskih kriterijev in zavez stabilnih rasti, pa z okrnjenim mandatom ECB in evropskim proračunom na ravni odstotka BDP-ja. Ideja centralizirane monetarne politike in decentralizirane fiskalne odgovornosti je bila sprta z ekonomsko logiko, ne pa tudi s politično. EU je postala politični projekt z napačno ekonomsko zgradbo.

Slaba in vsiljena politična unija je nevarnejša od sedanjih ekonomskih neumnosti.

Finančna in dolžniška kriza sta razkrili vso njeno šibkost in nemoč. EU je v kritičnem trenutku ostala brez pravih institucij in politik. Kasnejše finančne rešitve (ESM, OMT), predvsem pa nestandardna reševalna akcija ECB (QE), tudi sedanji začetek bančne unije (EBU) in zametek evropskega denarnega sklada (EMF) dejansko niso pravo nadomestilo za resno fiskalno delovanje EU. Od tod ideja, da samo fiskalna integracija EU lahko reši problem. ZDA in VB, kot politični uniji, so se s skupno monetarno in fiskalno politiko lažje, hitreje in bolje odzvale. Toda če bi »finančni trgi« upoštevali tveganja, če bi fiskalno odgovornost članic zaostrili pred letom 2007, če bi ECB svoj OMT-program realizirala dve leti prej in Nemci z varčevalnimi programi in fiskalnimi pravili ne bi po letu 2012 posiljevali EU, bi lahko EU rešila probleme celo brez sporne politične centralizacije. Slaba in vsiljena politična unija je nevarnejša od sedanjih ekonomskih neumnosti.

Upravljanje ekonomskih in političnih tveganj je ključ do rešitve. EU je atipična ekonomska unija brez pravega kriznega menedžmenta, brez jasnih skupnih ekonomskih in razvojnih politik. EU ima zdaj nekaj začasnih rešitev, toda brez določene fiskalne integracije namesto konkurenčnosti ne bo šlo. Evropski proračun, ki bi omogočal kritične transferje okoli 2–3 % BDP-ja, mora zajemati vsaj desetino BDP-ja EU. Zato bi potrebovali evropske davke z jasnimi zavezami, kdo daje in kam, za koga in zakaj, kaj eni dobijo, če drugi izgubijo. Fiskalna unija je v sedanji politični evropski mišelovki utopija, njen moralni hazard najbolj poudarja prav bogata Nemčija, ki ji EU najbolj koristi.

Politični mir in ekonomski napredek imata v EU svojo ceno. Fiskalna unija je njuna zavarovalna polica. Brez nje bo moč Nemčije postala prevelika, frustracije perifernih članic pa tudi. Veliko je tehničnih ekonomskih poti, kako olajšati politično preživetje EU. Toda brez politične reforme ni ekonomskih rešitev. Sloviti Pahorjev vlak Berlin–Pariz je evropski Orient ekspres. In kdo bo žrtev naslednjega umora?