Vsi naši Mugabeji

Vlado Miheljak

24. 11. 2017  |  Mladina 47  |  Dva leva

»Jaz, Robert Gabriel Mugabe, v skladu s 96. členom ustave uradno podajam svoj odstop (...) s takojšnjim učinkom.«
— Robert Mugabe je po 37 letih vladanja v Zimbabveju nepreklicno odstopil s položaja

Jože Možina: »No, in tudi najin čas se izteka. Gospod Janša, tako vaši nasprotniki kot tudi privrženci vam skoraj zavidajo to vzdržljivost, da kljub vsem temu končno medijskemu linču, ki ste ga bili deležni, pravosodnemu linču, veliko nabojev je bilo izstreljenih proti vam, pa vendarle vztrajate. Tudi številni analitiki, kvalitetnejši in tudi taki recimo bolj priložnostni, vam svetujejo, da se umaknete. Vprašal bi vas ...« Janez Janša: »Mi vse te vabimo v Slovensko demokratsko stranko, kajti samo člani stranke bodo odločali o predsedniku v naši stranki. In mi smo suverena stranka. Verjamem pa, da si nekateri želijo, da bi tudi naša stranka bila stranka, kjer nekje drugje odločajo o tem, kdo bo predsednik.« Jože Možina: »Se pravi, to še ni tema. Kaj pa je tisto, kar vas končno vzdržuje, da vztrajate? To pa je vprašanje, ki marsikdo si misli, kako to, da vztraja po vsem tem, kar ga je doletelo. Kje črpate energijo za to, navdih?«
— Janez Janša kljub 24 letom vladanja v SDS nepreklicno in s takojšnjim učinkom ne odstopa s položaja (TVS, 19. 11. 2017)

Pretekli teden je bil že sam po sebi pester. Še zanimivejšega ga je naredila nacionalka. Najprej kajpak s poročanjem o primeru sirskega begunca Ahmada Šamija, v zvezi s katerim smo promptno obveščani o vsem razen o osnovnem in izhodiščnem vprašanju, zakaj je bila njegova prošnja za azil zavrnjena. Tega nismo izvedeli, ker tega nihče ni vprašal. Tudi nacionalka ne. Smo pa videli, da je naš predsednik vlade tankočutna duša. Dokler to prinaša politične točke ali vsaj ne naredi škode. Tako je na začetku prejšnjega tedna odločno povedal, da begunca Šamija ne damo. Tudi tvitnil je kategorično: »To odločitev sem sprejel, ker gre za izjemen primer. Gospod Ahmed se je dobro vključil v našo družbo in ji daje svoj koristen prispevek. Zato sem predlagal začetek postopka za pridobitev statusa tujca, s katerim bo lahko še naprej prebival v Sloveniji.« Res prepričljivo. Ta predsednikova poosebljena sočutnost in pobožnost sta se dotaknili tudi njegove stranke, ki je na hitro sklicala sejo izvršnega odbora SMC, da je lahko ganjeno pozdravila odločitev premiera in predsednika stranke Cerarja, ki je, kot so v resoluciji zapisali, »pokazal ne le sočutje do usode človeka, ki se je na poti v boljše življenje (z)našel v Sloveniji, pač pa tudi politični pogum, da s svojim pozivom pripomore k iskanju pravne podlage za izpolnitev Šamijeve želje, da ostane v Sloveniji«. Kar, kot so v nadaljevanju zapisali, pomeni, da je »glede na dejanske in pravne okoliščine primera ter pravna dejstva treba spoštovati neizpodbitne odločitve sodišč in s tem načeli pravne države in vladavine prava«. Se pravi, da je treba nesrečnega begunca sočutno, a odločno izgnati. Razumete? Če imate težave, se morate včlaniti v SMC in boste gotovo razumeli, kako je mogoče hkrati pozdraviti pobudo za pridobitev statusa in za izgon.

Ampak če se teden ni prav lepo začel za begunca Šamija in dolgoletnega voditelja Zimbabveja Mugabeja, pa se je zato lepo končal za dolgoletnega voditelja SDS in vse njegove oboževalce. Namreč v nedeljo zvečer je bil na nacionalki intervju s predsednikom SDS in neformalnim vodjo opozicije Janezom Janšo. Pravzaprav ne bi bilo to nič posebnega. Če ga ne bi delal Jože Možina. In bil je točno tak (intervju namreč), kot si ga za tandem JJ-Možina lahko predstavljamo. Všeč mi je bilo, da ni Možina nič blefiral, ampak je naredil neizprosen intervju – neizprosno prijazen. Marsikaj smo že doživeli na nacionalki, a pokazala je, da nas zna vedno znova presenetiti. Dikcija pogovora je bila paradoksalna. Spraševalec je bil bolj prijazen, pozitivno sugestiven kot sam gost. Ni mu samo zastavljal prijaznih vprašanj, ampak mu je postavljal okvir prijaznih odgovorov. Ne spremljam sicer zimbabvejske televizije, ker mi Telekom ne dostavlja signala, a menim, da vsaj zadnja leta takega medijskega luksuza ni doživljal niti sam Mugabe na svoji televiziji. Vprašanja so implicirala odgovore po načelu: lepo vprašanje lep odgovor najde. Vsekakor bi bilo zanimivo slišati, kako s profesionalnega vidika ocenjujejo ta pogovor v programskem vodstvu nacionalke. Kako jim sploh pade na pamet, da človek, ki se v svoji ničkolikokrat izpričani fasciniranosti in nekritični predanosti ne more brzdati, dobi tako nalogo?

S politikom, ki ignorira sodne pozive, ki celo pravnomočne sodbe ne spoštuje, razposajeno čebljata o pravni državi, o nespoštovanju vladavine prava. Se spomnite, kako sta pred leti dala predlog za rubež, za izvršbo nad Janševo plačo, takratna informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar (zaradi dveh neplačanih glob) in direktor Ninamedie Nikola Damjanić? Ko je Janša, torej politik, nekdanji predsednik vlade, nesporni vodja desne opozicije ter potencialni bodoči predsednik vlade, izgubil v pravdi s slednjim, mu je sodišče naložilo plačilo 5000 evrov, ki pa jih ni plačal. In sledil je zaseg.

Temnopolti Mugabe je gotovo zelen od zavisti. Če bi se pravi čas včlanil v SDS, se mu ne bi zgodilo to, kar se mu je v lastni domovini, pred lastnim ljudstvom, pred lastnim parlamentom, pred lastno stranko in pred lastnimi sodišči.