Najprej Bruselj, potem ves svet

Vlado Miheljak

1. 12. 2017  |  Mladina 48  |  Dva leva

Možina: Zmeraj, ko ste bili enotnejši, ko ste imeli skupnega kandidata, bodisi pomladni blok, ali pa koalicija Slovenija, ste se približali, ste enakovredno tekmovali v predsedniški tekmi, največ seveda, najbližje je bilo v primeru Barbare Brezigar. To bi vas vprašal, kaj je razlog, da ste tako neenotne, oziroma predvsem kaj je bil izvir spora z Novo Slovenijo oziroma nekega razhajanja, ki je pač evidentno?
Janša: Zdaj, tudi ko je kandidirala gospa Barbara Brezigar, je imela podporo samo dveh pomladnih strank. Nas in Nove Slovenije, takrat Bajukove Nove Slovenije. Ljudska stranka mislim, da je kandidirala gospoda Arharja takrat. Ampak kljub temu je bil rezultat dober. Če bi pa leta 2002 bili res enotni, bi pa gospa Brezigar bila takrat predsednica države.
— Janša je še enkrat izpričal, da je slab v računstvu (TVS, 19.11. 2017)

Naslednja dva tedna bosta pokazala, kako močno držijo mafijski arhitekti strukturi in zaledja obeh volilnih štabov v svojih rokah in kakšna sredstva imajo na zalogi, da uresničijo sanjski rezultat 55 : 45 v korist Boruta Pahorja. Če jim to uspe, potem imajo v žepu idealno izhodišče za naslednje državnozborske volitve. Pa tudi vsi drugi rezultati s tem vrstnim redom predstavljajo korak k istemu cilju. Dvojni zadetek z enim strelom.
— Janševa precizna volilna napoved drugega kroga predsedniških volitev

Zakaj Slovenija tega ne reši sama? Zadevo naj preišče slovenska vlada, to ni stvar Evropske unije. .... Ne morem razumeti, za kaj tu sploh gre. Zdi se kot popolna izguba časa in davkoplačevalskega denarja.
— David Coburn, skupina Evropa svobode, Združeno kraljestvo, po poldrugi uri slovenskih zdrah v evropskem parlamentu

Janša bi lahko nadomestil javnomnenjske napovedi. Je dejansko anketa z vzorčnim numerusom ena. Majhnim, a točnim. V pogovoru z Možino je za TVS svojo napoved resignirano komentiral: »Dogajalo in zgodilo se je natančno tisto, kar smo prognozirali.«

Dejansko je Janša napovedal izid drugega kroga bolj točno od večine empiričnih volilnih napovedi. In napovedal je črni scenarij: Pahor je ravno toliko zmagal, da je brez zob vstopil v drugi mandat; Šarec pa ravno toliko izgubil, da je kot anonimus v politiki na državni ravni moralni zmagovalec z velikim političnim kapitalom. In ima tako odprte vse možnosti za uspeh na naslednjih državnozborskih volitvah. No, ugibate lahko, koliko je ta samouresničujoča se napoved blodnja političnega paranoika, koliko pa konsekventna zgodba. Prav veliko na te njegove napovedi ne gre staviti, kajti Janša ima kronične težave z računanjem in klinične težave z dojemanjem realnosti. Tako je v samointervjuju (ob pasivni asistenci Jožeta Možine) pokazal, da mu »račun ne gre v glavo«. Namreč, pravi, da leta 2002, ko so zadnjič imeli na desnici kandidatko z razmeroma dobrim dosežkom, niso bili enotni, sicer bi bila Barbara Brezigar namesto Drnovška predsednica države. Kaj res? Nikakor! V prvem krogu je Brezigarjeva kot enotna kandidatka (takrat še) SDSS in Bajukove NSi dobila 30,8 % glasov, Drnovšek 44,4 %. In Arharjevi glasovi (7,6 %), četudi bi vsi šli k Brezigarjevi, še zdaleč ne bi bili dovolj. Drnovšek bi zmagal že s tistimi dodatnimi glasovi, ki so jih v prvem krogu pobrali skromni Bučar, Kreft in Bebler. A je zmagal na koncu z veliko razliko 13 %. In tako kot ni bila Brezigarjeva nikakor presežno dobra, je bila letošnja kandidatka SDS Tomčeva s 13,7 % presežno slaba. In samo na videz boljši je bil leta 2012 Zver, ki je dosegel 24,3 % glasov, a je bil med tremi kandidati edini kandidat desnice.

V čem je problem SDS in njenih akterjev? Vsekakor v dejstvu, da preveč zahtevajo. Od volivcev. Celo od javnosti nasploh. To, kar počno, ni več le intenzivna kampanja, ampak nekakšna permanentna revolucija. Redko kdo je pripravljen slediti stranki, ki ne le od svojih kandidatov, ampak celo od volivcev zahteva nenehno in polno predanost. In če je stranka doslej zlorabljala domačo javnost, medije, institucije od državnega zbora pa vse do ustavnega sodišča, je sedaj začela svojo revolucijo tudi izvažati. Tako so v torek zlorabili preiskovalni odbor evropskega parlamenta, ki se ukvarja s pranjem denarja (PANA). Na zahtevo evroposlanke Tomčeve iz SDS je obravnaval primer domnevnega pranja iranskega denarja prek NLB. Zakaj v Bruslju, pravzaprav ni težko uganiti. Pred zasedanjem je Romana Tomc nespretno poudarila, da želijo v SDS s tem »spodbuditi pristojne organe v Sloveniji, da opravijo in končajo svoje delo«. S čimer je posredno priznala, da v Bruslju otvarjajo domačo kampanjo pred državnozborskimi volitvami naslednje leto. In izplen je bil temu primeren. Kot je poročala TVS, je bilo od 130 članov odbora prisotna le petina. In praktično nihče ni pokazal prav velikega interesa za domnevno afero. V sejni dvorani ni bilo predstavnikov tujih medijev. In kljub temu da so bili med sodelujočimi pretežno člani iz SDS naklonjenih političnih grupacij, niso nikogar prepričali. Nikakršnega napotila ali celo zavezujočega sklepa ni bilo. Celo SDS-jevski bruseljski predstavi najbolj naklonjeni, kot je predsednik odbora PANE Werner Lengen iz EPP, so povedali, da je izpostavljena zgodba interni problem Slovenije. Nekateri, kot citirani Coburn, pa so ponoreli zaradi zlorabe institucije in davkoplačevalskega denarja za slovenske notranjepolitične igrice.

In kaj bo to prineslo SDS? Morda bi veljalo mojstra volilnih napovedi Janeza Janšo vprašati, koliko bosta drag izlet in izvoz njihove permanentne revolucije v Bruselj prinesla na domačem prizorišču. Ali odnesla?