Ekonomija ogorčenja

N'toko

22. 12. 2017  |  Mladina 51  |  Žive meje

Nihče ni imun proti škandaloznim novicam. Te ne kličejo po naši pozornosti le na socialnih omrežjih, ampak nas zasledujejo tudi na cesti, kričijo na nas z bleščečih jumbo panojev, ekranov nad poštnimi okenci, pred našim sedežem na avtobusu … Ko poskušajo s čim bolj udarnimi naslovi in posnetki ujeti našo pozornost, delujejo bolj ali manj kot reklame. Oblikovane so tako, da se je nemogoče izogniti pogledu nanje – da že s svojo norostjo zbudijo našo radovednost in nas pritegnejo h kliku. In verjetno bi vsak od nas ob pregledu svojega »search historyja« ugotovil, da je med novicami večkrat kliknil na tiste bolj kričeče, srh zbujajoče naslove. Kadar nismo gledali trojk Luke Dončića, smo vsi klikali tistega vojnega zločinca, ki je popil strup, spolne škandale zvezdnikov, vojne napovedi Trumpa ali pa tragične zgodbe utopljenih otrok.

V tej ekonomiji ogorčenja smo se znašli tudi politični aktivisti. Če želite tekmovati za pozornost na trgu, kjer se vse novice začenjajo z »Ne boste verjeli ...«, morate tudi okoli svoje agende ves čas ustvarjati neverjetne novice. Če želite odpraviti kakšno krivico, spremeniti slab zakon ali opozoriti na humanitarno krizo nekje v tretjem svetu, morate najprej zbuditi ogorčenje, da sploh pridete na radar večjih medijev. Poiskati morate najbolj motečo sliko, napisati najbolj srhljiv naslov, šerati najbolj moteče posnetke in moliti, da postanejo viralni. Naj gre za pravice delavcev ali iskanje doma za zapuščene živali – vse kampanje temeljijo na podobnem čustvenem principu: zbuditi jezo nad nečloveškostjo krivca in usmiljenje nad žrtvijo.

A tudi če takšnim kampanjam uspe čudežni preboj v domišljijo množice, same po sebi le redko vodijo k političnim spremembam. Razlog je preprost: viralne novice imajo kratek rok trajanja. Tako kot se nihče več ne ukvarja z lanskim hitom poletja, tudi nihče več ne ve, kaj se dogaja s preganjano manjšino Rohinga v Mjanmaru, kako so se končali spolni škandali domačih in tujih voditeljev, kako je s štrajkajočimi delavci v kioskih ali kje je danes deportirana sirska družina. Že včerajšnja Trumpova grozljiva davčna reforma se zdi tisoč let stara in medijski stroj melje naprej v iskanju svežih škandalov. Dejstvo je, da škandalozna novica lahko ustvari kratkoročni politični kapital, resnične sistemske spremembe pa potrebujejo daljše obdobje, da se lahko udejanjijo. Še preden kakšna zadeva sploh pride v parlamentarno obravnavo, je pozornost množice že drugje.

Ne gre za to, da bi bili ljudje nujno brezčutni, ampak da ogorčenost ni vzdržljivo čustvo. Nemogoče je ves čas živeti s stisnjenimi pestmi. V resnici imamo vsi v življenju lastne probleme, sitnosti in opravke. In čeprav so v primerjavi s problemi preganjanih ljudstev majhni in nepomembni, od nas terjajo veliko energije. V nasprotju z abstraktnimi etičnimi dilemami glede drugih ljudi smo se z našimi osebnimi zadevami prisiljeni ukvarjati. Še tako dobro misleč človek bo najbrž bolj intenzivno jadikoval nad neumno spremembo operacijskega sistema na telefonu kot nad pokolom rohinške manjšine.

Zato smo na grozljive krivice, ki jih ni mogoče zlahka in instantno odpraviti, prisiljeni prilagoditi našo zavest. Turisti v Indiji smo najprej vsi zgroženi, kako lahko premožnejši Indijci hodijo mimo vseh revežev, kripljev, beračev in bolnikov, ki ležijo na pločnikih pred njihovimi hišami, a že čez en teden vsi delamo isto. Toleranca za še znosno trpljenje drugega se avtomatično poviša in ogorčenje se umakne pragmatizmu, ki ga potrebuješ za vzdrževanje vsakodnevnega življenja. Če nečesa ne moreš takoj spremeniti, se s tem pač naučiš živeti. Američani so se naučili živeti s Trumpom. Slovenci smo se naučili živeti z žico. Svet se je naučil živeti z genocidi, z vojnami, z neenakostjo in ekološkim opustošenjem. Morda ga občudujemo, a nihče noče živeti v konstantni apokaliptični jezi Toma Križnarja.

Ko aktivisti v naslednjem koraku poskušajo speljati kakšen večji korak k spremembi sveta, pogosto ugotovijo, da je pozornost že zdavnaj zgubljena. V ekonomijo ogorčenja smo lahko dvignili vrednost neki agendi le za nekaj dni. Morda je nekatere od nas kakšna tema posebej pretresla in smo ostali pozorni dlje časa, pri tem pa trčili ob vprašanje »Kaj storiti?«. Razen podpisa peticije ali udeležbe na kakem shodu kampanje ogorčenje pušča zelo malo prostora za konkretno vključevanje širše množice. Medijske kampanje in jezni glasovi so seveda nujni za aktivacijo kakršnekoli politične spremembe, in dejstvo, da se ljudje še vedno čustveno odzovemo na krivice okoli nas, ni zanemarljivo. A vprašanje za vsako gibanje ostaja: Kako preživeti onkraj medijskega pompa? Prepričani smo lahko, da bo pri vsaki temi ogorčenje prej ali slej upadlo in da se spremembe ne bodo zgodile le zato, ker so jezni Facebook uporabniki en teden šerali naše linke. Strukture moči, ki so se vzpostavljale desetletja, pač lahko preživijo slab medijski dan. To, česar ne morejo preživeti, je konstantna in množična opozicija njihovim politikam na terenu.

V mislih imam seveda močne organizacije. Zgodovina nam namreč vedno znova postreže z istim vzorcem – ne zmagujejo tisti, ki za kratek čas zbudijo moralni čut gledalcev, ampak tisti, ki zgradijo lastno moč. Danes si predstavljamo, da je vojno v Vietnamu ustavila tista šokantna fotografija golih vaščanov, ki kriče bežijo pred eksplozijo, ali da se je rasna segregacija v ZDA prepovedala po »viralni« avtobusni akciji Rose Parks. Ti trenutki so bili seveda pomembni, ampak ne bi spremenili ničesar, če ne bi pred in po tem obstajala množična gibanja, ki so vnašala nasprotovanje vojni in rasizmu v vsakdanja življenja vseh Američanov. Če so oblasti želele, da se ljudje naučijo živeti s politiko nasilja in izkoriščanja, so jih gibanja učila nasprotnega: kako se upirati takšni viziji sveta. Nobenega moralnega prebujenja ni bilo in ga ne bo – so le ljudje, ki znajo zmagovati in s tem spreminjati merila tega, kaj je moralno.

To so lekcije, ki so še kako relevantne za izzive današnje novo nastajajoče levice. Umestiti se v današnji svet instantnih šokantnih novičk, ne da bi žrtvovali bitke na dolgi rok. Ne graditi svoje agende na medijskemu hajpu in ogorčenju, ampak na terenskem delu z ljudmi, tudi ko so poročila tiho. Graditi lastne medijske platforme, se širiti in povezovati s podobnimi gibanji. Postavljati lastne mreže in izobraževati nove kadre. Ne se zatekati v zasebne insajderske kroge. In tako vztrajno ponavljati svoja sporočila, da sčasoma spremenijo zavest ljudi.