-
Kadar priden je otrok,
ki je staršem u ponos,
ki ve, česa vse ne sme,
in ki zmeraj vse poje,
naj za praznike dobi
vse, kar najbolj si želi.
Ta, ki ne pospravlja igrač,
ki nima dolgo celih hlač,
čistih majic ali kril,
pa ne zasluži si daril
in moral bo zato odpret
čisto nič vesel paket,
ki namesto prazničnih dobrot
vsebuje venček groznih zgodb.
— Šokantni Peter (Po originalni predlogi H. Hoffmanna uglasbili The Tiger Lillies; prepesnil Andrej Rozman Roza)
-
Novo leto prinaša napoved stavkovnih poplav. Z njimi so pretili gasilci, zdaj jih pripravljajo policisti, šolniki, veterinarji, cariniki, inšpektorji, zaposleni v upravnih enotah … Vladi Mira Cerarja ml. je konec leta kazalo vsaj po finančni plati odlično, saj se je postavljala z visoko gospodarsko rastjo in proračunskim presežkom. Naenkrat pa ji grozi upor zaposlenih takšnih razsežnosti, kot še nobeni vladi pred njo. In če popusti stavkovnim zahtevam, se ji podre uravnoteženo stanje javnih financ. Toda ljudstvo je odločeno, da ima pravico do višjih plač in je gluho na vladne pozive po razumu.
-
Naj jih sovražimo? Mislimo na bogate in superbogate, na manjšino, ki pa je, drugače od navadno odrinjanih, zatiranih manjšin, privilegirana in izjemno vplivna. Vseh teh sodobnih krezov seveda ni mogoče dati v isti koš, a scela postajajo svet zase, materialno in psihološko.
-
Prihajajoče leto 2018 ponuja nekaj novih ekonomskih upanj in hkrati stare politične negotovosti. Četrta industrijska revolucija in robustna globalna gospodarska rast ne prinašata pravih sistemskih sprememb. Obdobje miru in blaginje, integracij in odprtosti zamenjuje svet fragmentarnosti in naraščajočih konfliktov. Vodenje razdrobljenega sveta je vse bolj v rokah avtokratskih režimov in nepredvidljivih voditeljev v ZDA, na Kitajskem, Rusiji ... Svetovni red nezadržno razpada in leto 2018 nas poskuša prepričati, da je to vzdržna nova normala. Politične krize bodo letos krojile usodo morebitnega novega finančnega loma. Tveganja so večja, kot mislimo in si želimo.
-
Nabor žaljivk, s katerimi se radi obkladajo Hrvati, je širok, med njimi pa je ena, ki brez dvoma velja za najstrašnejšo, saj je skoraj enaka prekletstvu; tistemu, ki mu je namenjena, preprosto ni pomoči, je slabši od vseh tukajšnjih hudodelcev, vojnih zločincev, politikov. Je dezerter! To besedo uporabljajo vsi, ki kaj pomenijo, od politikov do novinarjev, posebej ljuba pa je nekemu velecenjenemu književniku. Z njo rad, kadar le more, more pa kar pogosto, napada kolega novinarja in književnika, ki je menda dezertiral iz slavne hrvaško-srbske vojne. Čeprav to ni res, zelo temeljito in boleče je oddelal dodeljeno mu vojno porcijo, zaprt v neki vojašnici, v kateri je bil ves čas v smrtni nevarnosti, saj so ga mobilizirali ravno zato, ker naj bi bil »sovražnik« tedanjega režima.
-
Pogovoriti se moramo o prihodnosti. Ne govorim o tem, kaj bomo počeli po faksu ali kje se vidimo karierno čez pet let. Ne mislim na proračun naslednjega fiskalnega leta ali na rešitev arbitražnega spora. Govorim o tisti veliki, daljni, vseobsegajoči Prihodnosti iz znanstvenofantastičnih filmov. O tem, kje bomo pristali kot človeška vrsta po vseh prihajajočih apokalipsah, vojnah in revolucijah. Kakšen bo scenarij? Bomo živeli v space-komunizmu Star Trecka, kjer bodo materialno pomanjkanje in družbene neenakosti izginili? Bomo živeli na planetu opic, kjer se bomo klali za redke preostale vire? Se bomo oblečeni v futuristične kombinezone teleportirali s planeta na planet ali se bosi preganjali po puščavah kot sestradani kuščarji? Saj vem – delovne obveznosti nam redkokdaj pustijo možnost, da bi se ozrli onkraj naslednjega tedna, zato sanjarjenje o veliki Prihodnosti ostaja v domeni piscev znanstvenofantastičnih trilerjev. A ne pustimo se preslepiti – dnevi tečejo in Prihodnost v takšni ali drugačni obliki nedvomno prihaja. Kdo jo piše in čigava vizija bo prevladala?
-
Ko poslušam, kaj govoriš, lahko izvem, kdo si. Ker je jezik med najpomembnejšimi značilnostmi družbe. Ker je iz načina, kako kdo govori, mogoče razbrati njegov družbeni izvor, stopnjo izobrazbe ter pripadnost političnemu in kulturnemu okolju. A to danes ni ne samoumevno niti ne drži, je na eni od predstavitev svoje zadnje knjige Govorica odraslih dejal avstrijski filozof Robert Pfaller.
Iskanje brez piškotkov ni možno
