Dezerterji

Heni Erceg

5. 1. 2018  |  Mladina 1  |  Hrvaška

Nabor žaljivk, s katerimi se radi obkladajo Hrvati, je širok, med njimi pa je ena, ki brez dvoma velja za najstrašnejšo, saj je skoraj enaka prekletstvu; tistemu, ki mu je namenjena, preprosto ni pomoči, je slabši od vseh tukajšnjih hudodelcev, vojnih zločincev, politikov. Je dezerter! To besedo uporabljajo vsi, ki kaj pomenijo, od politikov do novinarjev, posebej ljuba pa je nekemu velecenjenemu književniku. Z njo rad, kadar le more, more pa kar pogosto, napada kolega novinarja in književnika, ki je menda dezertiral iz slavne hrvaško-srbske vojne. Čeprav to ni res, zelo temeljito in boleče je oddelal dodeljeno mu vojno porcijo, zaprt v neki vojašnici, v kateri je bil ves čas v smrtni nevarnosti, saj so ga mobilizirali ravno zato, ker naj bi bil »sovražnik« tedanjega režima.

Te dni so se časnikarju, za katerega je dezerterstvo ultimativno dejanje izdaje domovine, pridružili visoki cerkveni dostojanstveniki in tiste, ki odhajajo iz Hrvaške, bodisi s trebuhom za kruhom bodisi zaradi zastrupljenosti okolja s konservativno-klerikalno revolucijo, razglasili za nič drugega kot dezerterje. Več tisoč mladih in izobraženih izseljencev je torej zadelo strahotno prekletstvo škofov; ti jim očitajo izdajo domovine, cerkev, tukajšnji največji korporativni dobičkar, pa je pri tem spet pokazala svoj brezčutni obraz. Po mnenju prvega človeka hrvaške cerkve moramo vzroke za »dezerterstvo« skoraj sto tisoč mladih v zadnjih nekaj letih iskati pri »skupinah ljudi«, ki »prav tekmujejo v iskanju vsega slabega in skušajo s tem Hrvate prepričati, da pri nas ni nič dobrega in da gre vse v napačno smer«. Ni težko uganiti, da so te »skupine ljudi« v resnici opozicijski »dezerterji«, katerih greh je dejansko prepričanje, da gre Hrvaška v napačno smer in da tone v vsesplošno brezbrižnost. Nemara predvsem zaradi nedopustne zlizanosti nacionalistične partije na oblasti s cerkvijo ter vseh retrogradnih učinkov te nenaravne zveze.

Zato je tukajšnja cerkev stalni družbeni eksces, do žrtev je do konca neizprosna, do vojnih zločincev pa nadvse milostna, zato se izpred oltarjev ob vsaki priložnosti širi sovražni govor, katerega tarča so nekatere »skupine ljudi«, in zato je mogoče, da so kot gnojni tvor počile in ogabno zasmrdele besede učitelja verouka v elitni zagrebški šoli. Javnost je zanje izvedela s posnetka, ki ga je napravil zgrožen učenec. Če povzamem, ta »vzgojitelj« je, upoštevaje napotke nadrejenih škofov in njihovo politiko zagovarjanja pred kratkim obsojenega vojnega zločinca Slobodana Praljka, pred učenci uprizoril histeričen govor, prežet s sovraštvom in pozivi k linču predvsem politikov Stipeta Mesića in Vesne Pusić. Oba nasprotujeta kolektivnemu zavračanju sodb, ki jih je haaško sodišče izreklo zaradi hrvaških vojnih zločinov, storjenih v Bosni in Hercegovini. Po besedah tega Bagarića bi ju bilo treba, izdajalca, usmrtiti z obešanjem ali s »kroglo v glavo in nato vreči v septično jamo. In to nemudoma!«

Nekdanjega predsednika države Stipeta Mesića zmerja z »umazanim izdajalcem«, ki »naj nikoli ne najde miru«, potem pa v slogu velikega vojaškega stratega, ki spoštuje nasprotnika, hvali vojnega zločinca Ratka Mladića, češ da je znal braniti koristi Srbov, čisto drugače od nas Hrvatov; mi smo »beden narod, kreteni, saj na pomembne položaje postavljamo izdajalce in prostitutke, ki si zaslužijo samo kroglo v glavo«. Učitelj verouka je v izobraževalno-verskem zanosu učencem še povedal, da ima za prava goveda »neoliberalne demokratske kretene, ki mislijo, da je gej okej in da bi se vsi morali držati za roke pod mavrično zastavo«. Posnetek odvratnega govorjenja se je razširil po medijih, povzročil izsiljeni odziv pristojnih pedagoških teles in seveda molk cerkve, nagnjene k odpuščanju, kot da bi bil to edini izpad učitelja verouka, ki v tej šoli poučuje že polnih deset let. Da ni bil, trdijo nekateri učenci, večina pa jih je, kot lahko domnevamo, zmedena ali že na najboljši poti, da odrastejo v ljudi, prežete s sovraštvom in ksenofobijo, kakršne v ozračju neznosne družbene laži in moralne omejenosti že nekaj generacij vzgajajo tukajšnji učitelji in veroučitelji.

No, ker je škandalozni posnetek že prišel v javnost, so se morale seveda odzvati tudi institucije sistema, tako da policija menda preiskuje, ali gre za kaznivo dejanje spodbujanja sovraštva in nasilja, čeprav je jasno, da gre prav za to, učitelj verouka pa je dobil odpoved. Takšen sklep seveda ne pomeni, da nikoli več ne bo delal v šoli, kajti po vatikanskem sporazumu to ni odvisno od ministrstva za šolstvo, ampak od nadškofije. Hrvaška pač ni posvetna, ampak odkrito verska država, zato bo o uradniku, nagnjenemu k zastrupljanju otrok s sovraštvom in nasiljem, odločala cerkev, ne pa državne institucije. Da bi bila stvar še hujša, je šola, o kateri govorimo, mednarodna ustanova, kjer se šolajo otroci tujih diplomatov, tako da je učitelj vero v sovraštvo nemara razširil tudi zunaj Hrvaške.

Pa vendar je ta človek samo simptom, posamezni predstavnik nevarne institucije, katere škofi in duhovniki so neposredno odgovorni za sistematično uveljavljanje ideologije ustaštva, nacionalizma in homofobije. Zato je vrhunski cinizem, da je vodja katoliške cerkve na Hrvaškem pred božičem pozival k »vrnitvi upanja« in ljudem položil na srce, naj ne kritizirajo oblasti, ki jo je ustoličila prav cerkev. Kot izvrševalca svoje protikrščanske ideologije sovraštva in izključevalnosti. Torej – so dezerterji strupen, hudičev izvržek ali pa tisto najboljše v vsaki brezupni državi?