Rastli pod napačnim županom

Bernard Nežmah

12. 1. 2018  |  Mladina 2  |  Pamflet

Potem ko je premier Miro Cerar ml. arbitražni konflikt reševal z lovljenjem hrvaških ribiških ladjic, je zadevo sklenil preveriti pri mednarodnih forumih še sam predsednik države Borut Pahor. Odšel je po podporo v Bruselj na sedeža NATA in EU. Prvi mož vojaške organizacije Jens Stoltenberg je hladno dejal, da se to njih na tiče, Jean-Claude Juncker pa mu je razposajeno povedal, da vprašanje arbitraže nikogar med voditelji članic EU-ja ne zanima in da nihče ne ve, za kaj sploh gre. Rezultat: popolni fiasko!!!

No, navihani Juncker je vseeno ponudil rešitev, ko je hkrati dejal, da je treba arbitražo spoštovati in da je sam pripravljen posredovati v sporu med sprtima stranema. Skratka, povedal je, da imata obenem prav tako Slovenija kot Hrvaška. Diskurz prvega evropskega sekretarja pravi, da je črna črna in hkrati tudi bela. Sporočilo pa banalno: nihče ne bo rešil problema namesto Slovenije in Hrvaške.

Politika vlade, ki se s slovenskimi prebivalci obmejnih področij dogovarja, kako jim bo financirala preselitev v Slovenijo, se vsekakor kaže kot popolnoma zgrešena. V notranjih zadevah lahko vlada pritisne na podrejeno šefinjo SDH Lidijo Glavino, da se ta odpove podvojeni plači, a ta strategija s suvereno sosednjo državo ne deluje.

Drugačna bitka pa se je bila na skupščini Gorenja, kjer so manjšinski delničarji želeli zamenjati prvega nadzornika Marka Voljča in Uroša Slavinca, prvega, ker naj bi izkoriščal svoj položaj tako, da omogoča podjetju svoje soproge lepe posle z Gorenjem. Poziv ni uspel in prvi mož velenjske multinacionalke Franjo Bobinac je zadevo pojasnil kot zaroto, ki naj bi dosegla padec delnic, ki bi jih holandski sklicatelj potem poceni pokupil in družbo naprej prodal.

Vrag vedi, toda delnica je trenutno vredna 5 evrov, še leta 2007 pa jih je štela več kot 40. Torej bi morali samega Bobinca obtožiti, da je vodil družbo tako katastrofalno, da je danes samo še okostje nekdanjega paradnega konja. A vlade in KAD-a to ne zanima, pri Luki Koper so denimo prek SDH zamenjali upravo, ki je odlično poslovala, vrh Gorenja pa je navzlic poraznosti nedotakljiv.

In še lekcija demokracije odločanja. Za skupščine, ki jih organizira Bobinčeva uprava, pošljejo vsem delničarjem pisna gradiva, dodajo še kuverto za podpisane glasovnice, medtem ko jih o tokratni sploh niso pisno obvestili. Pač, delničar informacije lahko najde na spletnih straneh. Zanimivo, kot če volilna komisija volivcem ne bi pošiljala vabil na volitve, češ da zavedni državljan tako ali tako lahko sam ugotovi, kdaj in kje bodo potekale.

Povsem drugačen spopad poteka na sodišču. Višje sodišče je obsodilo doktorja kemije Milka Noviča za uboj direktorja kemijskega inštituta Janka Jamnika na dolgoletno zaporno kazen. Pri čemer so dokazi več kot trhli: ker je mož strelec, so na njegovih oblačilih našli sledi streljanja; slovenski balistični specialist, ki je Noviča obremenil, ni imel potrebne akreditacije, medtem ko nemških izvedencev, ki so trdili drugače, sodišče ni upoštevalo; mobitelska centrala je ugotovila, da se je v času umora gibal v bližnji četrti; našle so se priče, ko so povedale, da je bil z žrtvijo v osebnem konfliktu. Motiv je torej maščevanje, ki je v Noviču nekaj let spalo, potem pa se je nenadoma prebudilo. Pri čemer je še dodatno frapantno to, da starša žrtve trdita, da je Novič nedolžen!?? In glej čudo: sodišča, ki so dolgo mlela in proučevala vse mogoče okoliščine, niso na pričanje poklicala najbližjih sorodnikov žrtve, ki so zdaj sinove tesnobe pred umorom v intervjuju izpovedale tedniku Reporter.

Kot da je pravosodje potrebovalo predvsem krivca, da lahko veliki umor razreši, pa četudi je obsodba zgrajena le na indičnih dokazih.

Materialno nazoren pa je zadnji medijski tornado o kreditu SDS pri bosanski kreditorki. Kadar politična stranka najame posojilo pri zasebniku, je to kajpak vredno novinarskega zanimanja. Kar preseneča, je silni in vsesplošni medijski stampedo. In srbska Bosna, kjer domuje posojilodajalka, je označena kot sumljiva pralnica denarja. Toda v drugih primerih podjetij iz teh krajev, medijev ni pognala niti malo podobna radovednost. Podjetje KPL, ki je dvorni graditelj v občini Ljubljana, je v lasti MG Minda iz Mrkonjić grada. Za to bosansko podjetje pa sploh ni potrebno posebej preiskovati njegove preteklosti, zadošča že pogled na seznam Svetovne banke, ki jo je postavilo na črno listo. Očitajo mu korupcijo in nepošteno poslovno prakso. A mediji niso v tem primeru pokazali niti desetinke energije, ki jo zdaj posvečajo detajlom posojila SDS. A tu ni v igri pol milijona, temveč desetine milijonov.

Smrtna bitka pa se je odvila na Ptuju. Župan Miran Senčar je navkljub peticiji, ki jo je podpisalo skoraj pet tisoč meščanov, dal požagati sedem orjaških cigarovcev. Očaki, ki so sedemdeset let krasili mestno jedro, so padli eden za drugim. Drevesni sokrajani, ki so tvorili utrip mestne tržnice, so bili obsojeni na smrt. In kaj je bil njihov zločin? So zastrupljali zrak in uničevali podtalnico, sredi noči streljali rakete in vznemirjali sosede, malopridno strašili mimoidoče? Nak, njihov edini zločin je bil, da so bivali na tleh, na katerih si je župan omislil, da bo zgradil drugačen Ptuj z velikanskim prireditvenim prostorom. In namesto edinstvenega drevoreda cigarovcev zdaj Ptuj krasi samopašni župan.