Spet brez dialoga

Bernard Nežmah

19. 1. 2018  |  Mladina 3  |  Pamflet

Vlada je spisala Energetski koncept Slovenije, na katerem namerava utemeljiti energetsko politiko do leta 2030 in energetsko vizijo do leta 2050. Da reč ni od muh, govori dejstvo, da so ga vladne službe pripravljale dve leti. V igri so vsekakor usodne odločitve, ki bodo zadevale ne le naše otroke, ampak tudi vnuke in pravnuke. A ker proizvodnja energije ni brez posledic za okolje, se hkrati porajajo okoljska vprašanja: od dilem z jedrskimi in termoelektrarnami pa do razsipne rabe energije, ki ta hip najbolj kulminira pred mestnimi bifeji, kjer za zunaj sedeče goste, ki srkajo kavo ali pivo, grejejo zrak plinski in električni grelci. Skratka, energetski koncept vključuje tudi vprašanja narave, se pravi spoštovanje letnih časov, in bolj preudarno rabo energije. Seveda pa je pogled v tako oddaljeno prihodnost priložnost za najbolj široko in polemično javno razpravo. In kaj je storila vlada Mira Cerarja ml.? Je mar organizirala vsaj debatne tribune po vseh večjih mestih Slovenije? Nak, javne pripombe je omejila na rok dobrega meseca, od katerega sta dva tedna pripadla božičnim in novoletnim praznikom. Vlada je torej naredila vse, da bi čim manj ljudi sodelovalo s svojimi idejami in pripombami. Namesto, da bi se okoristila z izkušnjami, pogledi in razmišljanji svojega prebivalstva, je sklenila, da projekt izpelje za čim bolj zaprtimi vrati.

Drugače kot vlado je bilo lepo slediti osrednjim dnevnim medijem, ki že dolgo niso pokazali toliko vneme, kot pri zadevi 450 tisočakov, ki si jih je SDS sposodila pri bosanski kreditodajalki. Zgledno so se lotili tudi gospe Dijane Đuđić, se odpravili v Prijedor, spraševali sosede, novinarje in poslovneže, brskali po podjetniških bilancah in se čudili, od kod ji toliko denarja. Skratka, novinarstvo kot watch dog demokracije. Ampak pri tem se človek vpraša, kako je bilo pri dolgu družinskega podjetja Zorana Jankovića, ki je upnikom dolgovalo 16 milijonov, potem, pa smo izvedeli, da so bili ti povsem zadovoljni s poplačilom 1,6 milijona, torej vsega desetine. Vsekakor poslovniški čudež. Še nismo slišali, da bi se kupec avtomobila za 20 tisočakov uspel dogovoriti s prodajalcem, da mu plača le dva tisočaka. Tudi med Agrokorjevimi upniki jih ne boste našli, ki bi rekli, plačajte deset odstotkov in smo rešili vse dolgove. In kaj so postorili dominantni dnevni mediji? So letali od enega Jankovićevega upnika do drugega, preiskovali kaj za vraga so si med seboj prodajali, se pravi, kakšne posle in storitve so vršili, gledali njihove bilance in denarne tokove? Nič in nič in nič; tu ni bilo nobene vnetosti preiskovalnega novinarstva. Poskus sumljivega kredita v vrednosti 450 tisočakov, ki je bil s strani SDS takoj po začetku kritik anuliran, je končal pod vesoljno lupo, 16-milijonska rabota, ki se je dejansko izvedla, pa v stavku ali dveh.

Letošnja dražgoška proslava je prinesla nov tip govorca – šarmantno šansonjerko Laro Jankovič. Je šla v smer francoskega pevca in igralca Yvesa Montanda, ki je prepeval Le chant des Partisans, posvečeno francoskemu uporništvu med nemško okupacijo? Nak, govornica je napadla izdajalce, domobrance, zgodovinarje in moderne kapitaliste. Udarila je po vseh, ki jih ob vojni tragediji ni bilo v Dražgošah, niti niso še obstajali. Ki s pobojem civilistov, plenjenjem in požigom vasi nimajo nič. V tej vnemi je celo pozabila na poveljstvo nemške vojaške enote, ki je izdalo ukaz za zločinski poboj civilnega prebivalstva.

Ob tej lahkotni rabi besede izdajalci, ki leti na domobrance, velja spomniti na besede filozofa Milana Komarja, ki je kot častnik domobranske vojske po vojni emigriral v Argentino. Ob besedi, da so bili izdajalci, se je le čudil? Kako bi lahko izdali partizane, ko pa z njimi nismo imeli nobenega pakta o sodelovanju???

Nad mehko obliko izdaje ministrice Anje Kopač Mrak pa je potarnal premier Cerar ml., ko je opozoril, da je njen predlog o dvigu minimalne plače sprejet mimo vednosti vlade, očitno kot predvolilni bonbonček za 34 tisoč prejemnikov minimalca.

A bolj kot to politično vprašanje velja pogledati, kateri del aktivnega prebivalstva je izvzet iz nagrad za splošno gospodarsko rast. Vlada je povečala plačila direktorjem, ravnateljem, zdravnikom, gasilcem, popravlja jih pri minimalcih, se dogovarja s šolniki in javno upravo. V času, ko številni dobivajo povišice glede na prosperiteto, pa je vlada skrčila zaslužke samostojnim kulturnikom!????? Ministrstvo za kulturo je za deset odstotkov manj sredstev namenilo nevladnim kulturnim organizacijam. Sama vlada s svojo delitvijo proračuna povzroča večje socialne razlike in diskriminira poklic svobodnjakov v kulturi, ki ga spreminja v beraški red. In nismo brali, da je pisatelj in minister Anton Peršak protestno odstopil.

Po svobodni kulturi je sicer udaril tudi ljubljanski župan Zoran Janković, ki je dal pod izgovorom obnove zapreti legendarno Celico. Prvič v četrtstoletni zgodovini so zdaj njena vrata zaprta!!!

Pri čemer je tako vneto zadušil ta javni kulturni prostor, da ga je ustavil, še preden so bili narejeni načrti za obnovo. Ko sploh še ni jasno, kaj in kako se bo prenavljalo, a celiška kultura je zadušena že zdaj. Ni ga med razumnimi podjetniki, ki bi svoj mini hotel, za katerega ima za leto vnaprej prijavljene goste, zaprl v trenutku, ko vsebina in obseg obnove še nista določena.