Dobil jih bo po prstih

Bernard Nežmah

26. 1. 2018  |  Mladina 4  |  Pamflet

Nova Slovenija je napovedala projekt »novi Demos«, o čemer je na široko poročalo sobotno Delo in izpostavilo besede strankinega veljaka Mateja Tonina, da v njem ne bo ne levice ne SDS. Že dan kasneje se je izkazalo, da v njem ne bo nikogar, niti ne stranke Marjana Šarca ne SD Dejana Židana. Združevalni projekt je tako propadel, še preden se je začel. Kar je bilo jasno vnaprej, saj majhna parlamentarna stranka pač ne more biti tista, okoli katere se bodo zbirale večje. Je pa razumeti nervozo vrha Nove Slovenije, če pogledamo izide javnomnenjskih anket. Nekdanja koalicija SDS, NSi in SLS bi po zadnji anketi Ninamedije nabrala 18,2 odstotka podpore, medtem ko bi jih SD, SMC, LMŠ, levica in Desus kar 41,2. Po teh podatkih so volitve za njih vnaprej izgubljene, vprašanje je le, kako si bo ta peterica razdelila oblast.

Za potencialni pol okoli osrednje opozicijske stranke SDS torej kaže, da je volilna zmaga nedosegljiva. Kar je kajpak logična posledica medijske reprezentacije realnosti. Najbolj razširjen pridevnik, s katerim to stranko opisujejo, je – skrajni. Kar ponavljajo v krogih SMC, SD, levice, celo dela NSi in osrednji dnevni mediji. A v čem je skrajna? Ima v programu napovedan izgon tujcev, odpuščanje tujih delavcev, jemanje pravic manjšinam? Nak, skrajna je zato, ker ji tekmeci rečejo, da je skrajna. In pojem skrajneži danes asociira tipe, kot so islamski skrajneži, ki so rušili starodavne spomenike in pred kamerami sekali glave ujetim zahodnjakom.

Ok, nedavno razkrita dejstva o kreditih seveda postavljajo SDS na raven najbolj denarno špekulativne stranke, ki krši postavo. Toda, ali so centralni mediji uprizorili nekajdnevno kritiko ob dejstvu, da Židanova SD dolguje več kot sto tisočakov še iz časa zadnjih lokalnih volitev? Katerim podjetjem je dolžnik in kako, da so ta tako servilno prijazna, da od SD zaradi neplačevanja še po štirih letih ne terjajo plačila na sodišču in ne zahtevajo izvršbe? Zakaj se firmam splača opravljati storitve za Židanove, četudi jih ne dobijo plačanih? Vsekakor legitimne in pikantne zgodbe, ki bi polnile velike medije. A glej čudo: zapisane ostajajo le na straneh malih spletnih časopisov, kot je denimo »spletnicasopis. eu«. POP TV, nacionalka in trije dnevniki pa jih sistematično ne opazijo.

Sicer pa ni le SDS skrajna stranka, kaj dosti boljšega statusa nima niti katalonski voditelj Carles Puigdemont. Pred dnevi je iz Bruslja odletel v Kopenhagen, kjer je na univerzi na oddelku političnih znanosti sodeloval na javni tribuni. Tam je pričakoval, da bo deležen pozornosti, a tamkajšnja profesorja sta ga pričakala kot populista.

Češ da bo sprožil domino efekt razpada EU, kar je v interesu Putina, potem, da ustanavlja nacionalno državo po zgledu balkanskih, kjer dominira en jezik in en narod, da je proti kompromisu, da ruši zakone in ustavo. Puigdemont je odreagiral z nasmehom in dobrohotno, a izpostavil, da sogovornika ne poznata španske realnosti, saj sta izhajala iz tavtologije, da ima Španija ustavo in da je zato pravna država. Moderna profesorica v mini krilu, a z ostrim pogledom, mu je resda delno pritrdila, rekoč, da je 30 letna zaporna kazen morda res malo predolga kazen.

A ta moderni liberalno-lahkotni pogled na španski državni aparat se je razširil tudi na Slovenijo. Časnik Delo je pred dnevi objavil povsem korektno poročilo o Kataloniji, a v njem je prešerno zapisal, da bo Puigdemont moral odsedeti 30 let, če mu bodo stopili na prste.- !??????????

Najbolj drakonsko kazen opiše kot kaznovanje paglavca, ki jih je dobil po prstih.

V Južni Afriki so leta 1962 za 27 let zaprli Nelsona Mandelo na podlagi sodbe, da je hotel porušiti državni režim. Kasneje je postal predsednik iste države in Nobelov nagrajenec, toda že ob njegovem sojenju niso evropski časniki pisali, da so mu stopili na prste. V partijski Jugoslaviji je 28 let v zaporih preživel albanski pisatelj Adem Demači, o katerem je uradni tisk poročal, da je albanski nacionalist in kontrarevolucionar, nismo pa prebirali lahkotnih ocen, da jih je dobil po prstih.

V Rusiji so poleti 1917 boljševiki izvedli neuspešni državni udar, vlada Kerenskega je zaprla nekaj voditeljev, med njimi Trockega, ki pa jim je grozila kazen največ do tri leta zapora. Imperialna Rusija je imela za oboroženi napad na vlado za akterje deset krat nižje kazni, kot jih ima Španija za demokratično gesto razpisa referenduma!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! In temu danski profesorji in vrh EU reče vladavina prava!??

Sicer pa si velja pogledati, kako deluje špansko sodišče. Ko je Puigdemont odpotoval na Dansko, je državni tožilec vložil zahtevo za priporni nalog, ki pa jo je sodnik Pablo Llarena zavrnil. In kaj je bil razlog? Sodnik je ocenil, da je želel Puigdemont s potovanjem na Dansko „izzvati aretacijo v tujini“ v okviru strategije pridobivanja argumentov za to, da bi v odsotnosti znova postal predsednik Katalonije.

Neverjetno, sodnik ni odločal po paragrafih, temveč glede na politično korist španske vlade.