Od holokavsta h Kralju na Betajnovi

Bernard Nežmah

2. 2. 2018  |  Mladina 5  |  Pamflet

Vlada Mira Cerarja ml. je poslala v postopek zakon o spodbujanju investicij. Če bo strateški investitor naletel na ovire v podobi posameznika, ki svojih nepremičnin na kraju potencialne investicije ne bi hotel prodati, ga bo po predlogu zakona mogoče enostavno razlastiti. Za potrebe biznisa bodo torej dovoljene razlastitve. Jasno, zadeva je skrita v evfemizmu javni interes, ki pa izbriše pravico do zasebne lastnine. In kdo bo ta, ki bo odločal, kaj je javni interes? Vlada bo izmed množice investitorjev določevala strateške investitorje, ki bodo torej tako pomembni, da v njihovem primeru dosedanja zakonodaja, ki varuje male zasebnike, ne bo več veljala.

Nevarni časi, ko v imenu strateških državnih interesov odplaknejo človekove pravice. Prav te dni so imeli v Kinu Šiška slovesnost ob dnevu holokavsta. Za časa nacizma so prav v imenu nemške države in nemškega naroda sprejemali protijudovske zakone in na koncu izvedli še milijonski poboj Judov. Višja ideja je opravičevala holokavst. Ljubljanska svečanost je imela dve veliki napaki: cinično neprimernega organizatorja in napačen kraj. Kaj ima ZZB NOB z dnevom holokavsta? V Murski Soboti so dali njeni člani leta 1954 podreti sinagogo. Ta je sicer čudežno preživela okupacijo nemških nacistov, ki je niso požgali, ni pa preživela komunistične oblasti. Uradni podatki pravijo, da peščica Judov, ki so se vrnili iz taborišč, ni mogla več vzdrževati sinagoge in so jo prodali mestni občini. Judje so res znani kot trgovci, ki prodajo vraga in pol, ampak, da bi po svetu prodajali sinagoge?????? Noben milijonar v New Yorku še ni kupil na uglednem mestu židovske svete hiše in tam postavil nebotičnik!

Tudi zgodba, da so jo prodali, ker niso imeli denarja za vzdrževanje, je več kot lovska. Verniki na razsutem Bližnjem vzhodu hodijo še naprej v borno obnovljena svetišča boga, nikomur ne pade na misel, da bi zdelane mošeje prodal, ker niso paša za oči. V Sloveniji so naši predniki pristavili svoj lonček holokavsta s prisilnim odkupom in porušenjem sinagoge. Zato bi ob dnevu holokavsta morali govorci spregovoriti o nasilju nad Judi na Slovenskem. In ne v zabaviščni dvorani, temveč na kraju, kjer se je tedanja oblast izkazala še bolj uničujoča za sinagogo kot nacistična!

In kaj je počela ZZB NOV leta 1954? Njen predsednik je bil general Ivan Matija-Maček, ki je požegnal uničenje judovskega hrama. Ista organizacija danes vodi komemorativni dan holokavsta, ne da bi izrekla orjaški NE svojim nekdanjim voditeljem. A še bolj bi to pričakovali od predstavnikov države, da bi zmogli opozoriti na slovenski udarec po Judih. Po osvoboditvi Auschwitza se jih je v Prekmurje vrnilo 65. Očitno so padli v novi pekel, saj se jih je v nekaj letih izselila več kot polovica.

Moderne zlorabe oblasti so seveda bistveno manj tragične. A delujejo po enakih principih v imenu višjih idej. Ustavno sodišče je soglasno sprejelo pritožbo Vilija Kovačiča in odločilo o protiustavnosti zakonov o referendumu, ter še posebej izpostavilo gesto Cerarjeve vlade, ki si je v kampanji za agitacijo iz državne blagajne vzela sto tisočakov, medtem ko pobudnikom referenduma ni namenila niti beliča. Sodniki pravijo, da vlada ni navadna stranka v kampanji, ampak bi morala prikazovati tako argumente za kot proti. Preprosto, vlada ne predstavlja le večine volivcev, ki so jo podprli, temveč vse državljane, tudi tiste, ki je ne podpirajo. In zdaj je na Vrhovnem sodišču, da zaradi tega razveljavi referendum.

Premier po svoji navadi njemu nenaklonjene razsodbe ni sprejel vdano, ampak je spregovoril v imenu višjih interesov: ne sme biti pokopan drugi tir, ker bo drugače pokopana tudi Slovenija! Kršitev ustave, zakonov in človekovih pravic je zanj drobna žrtev, kadar gre za interese Slovenije. In interes Slovenije je po njegovem politika njegove vlade.

In beseda o pomembnosti teh stotih tisočakov za referendumski izid? Ustavni sodniki pravijo, da bi morala vlada v kampanji predstavljati tako razloge za kot proti. Na nacionalki so med kampanjo izvedli dve soočenji med provladniki in sklicatelji referenduma. Po oddaji pa je vedno sledil obsežen in plačan vladni oglas, ki je glorificiral projekt drugega tira. Preprosto vprašanje: zakaj je vlada naročila tak oglas točno po oddaji, če ne zato, da prepriča omahljive v svoj prav?

Kdo bi skomignil, češ da sto tisočakov v kampanji ni imelo velikega vpliva na rezultat. Na jesenskih predsedniških volitvah sta daleč največ denarja porabila kandidata, ki sta se uvrstila v finalni duel. Porabljena vsota za tako dober izid pa je bila pri obeh okoli 60 tisočakov. Skratka, s pol manj denarja, kot ga je Cerarjeva vlada namenila za referendumsko zmago, si postal finalist in celo zmagovalec predsedniških volitev!!!!

Mikro politika pa beleži druge vrste uzurpacij oblasti. Ker se ima ljubljanski župan Zoran Janković za lastnika Celice, si je vzel pravico, da lahko počne, kar hoče. Ustavil je kulturni hram, odslovil njegove ustvarjalce, ki so to počeli 25 let, in napovedal, da se je dogovoril z Mladimi Zmaji, da bodo odslej oni prevzeli umetniški program. Pri čemer Celica ni bila v finančni izgubi, vse prireditve so tekle finančno skromno in umetniško prepričljivo. Naenkrat mestna ustvarjalna kultura nima nobene besede, o kulturnih vsebinah odloča paša Janković, ki samovoljno izvrže dosedanjo umetnostno skupnost, da bi njene prostore in vsebine predal drugemu društvu.

Na ljubljanskih odrih igrajo Pohujšanje v dolini Šentflorjanski, ni pa ga junaka med režiserji, ki bi postavil na oder moderno različico Kralja na Betajnovi!