Poklic prebendar*

Heni Erceg

2. 2. 2018  |  Mladina 5  |  Hrvaška

Gospod Mijo je v življenju delal marsikaj, vse, česar se je lotil, pa je počel s srcem in veliko delovno vnemo. Bil je bobnar v rockovski skupini Žanjci, za katero na glasbeni sceni resda ni ostala kaka pomembnejša sled, potem se je v podjetju, v katerem dela, ukvarjal z najrazličnejšimi opravili in se počasi vzpenjal po hierarhični lestvici. Ker je kazal očitne menedžerske sposobnosti, je kmalu postal glavni finančnik in je lahko povsem samostojno razpolagal z denarjem podjetja, saj je užival popolno zaupanje lastnikov in delničarjev. Vedno se je trudil, da bi denar čim bolj oplemenitil in tako povečal vrednost podjetja. To se imenuje katoliška cerkev, gospod Mijo pa v njej opravlja naloge vodje skupnosti prebendarjev. Za ta nenavadni poklic je hrvaška javnost menda prvič slišala šele pred kratkim, ko se je razkrilo, v kaj vse in kako je monsinjor Mijo Gabrić vlagal precejšnje cerkvene denarce.

Tako ga je recimo prešinilo, da bi bilo nadvse primerno na ogromnem cerkvenem zemljišču na zagrebškem Kaptolu – to meri kar 16 tisoč kvadratnih metrov – postaviti veliko nakupovalno središče. Da bi izpeljal to božje opravilo, se je povezal z nekim generalom, iz črne kronike dobro znanim zaradi tihotapljenja orožja. Prebendar Mijo mu je dovolil, da je vpisal številne hipoteke na cerkveno lastnino. Plod te cerkveno-mafijske naveze je bila stavba za zadovoljevanje potreb potrošnikov, ki pa je kmalu po odprtju neslavno propadla. Glavni cerkveni finančnik, ki mu po cerkvenih zakonih računov ni bilo treba polagati nikomur, je tako pognal ogromno denarja. Poleg tega se je lotil še nekaj podobnih gradbenih projektov, ki so prav tako propadli, vsi pa so dobili nadvse božanska imena: In principio, Museum antemurale, Illuminatio … Domneva se, da je cerkev tako zafračkala približno 50 milijonov evrov. Ob rob tej zgodbi lahko zapišemo zanimivo podrobnost, o kateri so časniki pred kratkim sicer zelo skopo poročali. V vatikanski banki se je našla velika vsota na zasebnem računu vodje hrvaške katoliške cerkve, nadškofa Bozanića. Od kod vendar cerkvenemu dostojanstveniku toliko denarja? In ali je to nemara kakorkoli povezano s finančnim primanjkljajem, ki ga je ustvaril monsinjor Mijo? Ta resda priznava, da se je, no, poslovno nekoliko uštel, o tem pa ni nikogar obveščal, ker je »menil, da lahko prebendarji odločajo samostojno«. To je res, saj gre za skupino, za katero velja, da je znotraj cerkve popolnoma ločeno telo, točno tako, kot je na Hrvaškem cerkev država znotraj posvetne države. Zato tega skupnega kriminala cerkve in mafije ne bo obravnavala nobena državna ustanova, ampak kar cerkev sama. Ta pa je našemu Miju že naložila strašno kazen.

Pet let ne sme javno nastopati, leto dni mora vsak dan moliti psalm Izkaži mi milost, o Bog, po svoji dobroti, pol leta se mora ob torkih in petkih postiti in pet let plačevati prispevke dobrodelni ustanovi. Seveda višina prispevkov ni določena, a če vemo, kaj vse obsega zasebna lastnina duhovnika Mija, nam je jasno, da ti prispevki brez dvoma ne bodo posebej oškodovali njegove domače blagajne. Kajti izkazalo se je, da je menedžerske in duhovne sposobnosti uporabil tudi pri manj bistrih ovčicah iz svoje duhovne črede in tako od neke vernice dobil v dar hišo in veliko zemljišče v Narodnem parku Plitvice, pri čemer je moral obljubiti, da bo tam zgradil cerkev. Obljuba sicer dela dolg, je razmišljal Mijo, pa vendar je namesto cerkve zgradil poslopje z apartmaji, s katerimi služi lepe denarce, edina razlika med njegovo hišo in drugimi na črno zgrajenimi hišami, zaradi katerih je ta prekrasni naravni park že popolnoma uničen, pa je, da Mijovo zaljša majhen križ in da ima miniaturni zvonik. Mož velja za enega najvplivnejših nelegalnih graditeljev na območju Plitviških jezer.

Kakšen je torej epilog te zgodbe? Podjetni Mijo bo imel nekaj časa zdrav dietni prehranski režim, cerkev je olajšal za 50 milijonov evrov, za prebendarskimi posli pa je ostal nepopravljivo uničen prostor z zapuščenimi betonarnami v središču Zagreba. Ostali so tudi država, ki se ne ukvarja s kriminalom, in privilegirana podjetja, ki so oproščena davkov, finančnih poročil pa niso dolžna predložiti ne državi in še manj državljanom, najsi bo vernikom ali ateistom, čeprav so enakovredno prisesana na proračunska sredstva obojih. Katoliška cerkev ta svoj izjemni položaj tako mogočne ustanove dolguje davni politični trgovini med predsednikom Tuđmanom in Vatikanom, s katero si je diktator v devetdesetih letih zagotovil pomembno podporo cerkvenih krogov, cerkev pa za protiuslugo vrnitev neizmernega premoženja, uvedbo verouka v šole in vrtce in pravico do vmešavanja v vsa pomembna družbena in posvetna vprašanja.

Zaradi tako imenovanih vatikanskih sporazumov, ki si jih nobena oblast ne drzne niti revidirati, kaj šele, da bi jih preklicala, je hrvaška katoliška cerkev postala zasebna ločina, v kateri, niti če se zaplete v kazniva dejanja, ne opravijo civilne preiskave. Kakorkoli že, tako je nastala institucionalna, družbeno zelo vplivna pošast, ki ji je država samo v zadnjih treh letih namenila skoraj dve milijardi kun ali približno 650 milijonov kun na leto. Po vatikanskih sporazumih se torej v cerkveno blagajno leta in leta steka ogromno državnega denarja, in to brez povratnih, revizorskih informacij, tako da je v tem dolgem obdobju postala mogočen dejavnik, ki je kriv za neverjetno nazadovanje družbe, ima zakonsko pravico vplivati na uredniško politiko javne televizije in igra glavno vlogo pri sprejemanju zakonov, s katerimi so ogrožene pravice žensk, družin in posameznih družbenih skupin. Zato bodimo milostni do prebendarja Mija. Kajti v tej brezobzirni ustanovi je popolnoma pravilno dojel naloge, ki jih ima božji odposlanec na zemlji.

* Prebéndar je uživalec prebende, dohodka iz premoženja ali od posestva, vezanega na kanoniško službo