Posledice zatrtja kritike

Bernard Nežmah

9. 2. 2018  |  Mladina 6  |  Pamflet

Prešernov praznik je na osrednji proslavi svobodneje zadihal. Namesto 1001 inačice ponavljanja pesnikovih sintagem je osrednji govornik Vinko Möderndorfer spregovoril kot Cankar in bičal politiko aktualne vlade: dvorana je ploskala, medtem ko je prestižna prva vrsta s predsednikom in premierjem čemerno ždela, upajoč, da bo ploha besed hitro pošla. A govor ni bil kritika per se, izpostavil je silno vnemo vlade, ki z milijoni podpira projekte Magne, medtem ko ji je investicija v kulturo, se pravi v nacionalnega duha, obrobnega pomena.

Seveda ignoranca sega krepko prek politiko. Časnik Delo je bil trdnjava kritiških zapisov o predstavah opere, teatrov in knjižnih izdaj. Pod vladavino imperija Stojana Petriča pa so odslovili zunanje sodelavce, ki so tvorili jedro umetniških refleksij. In ti so preprosto poniknili. Stavkovni val, ki terja višje plače za državne uslužbence, njih ne brani. A njihova izguba ni le osebna, temveč zadeva vrednotenje kulture. V času, ko imajo veliki teatri in CD dovolj sredstev za reklamo in propagando svojih predstav, se kultura spreminja v trgovino, kjer je prvi stik porabnika reklama. Opazen bo le tisti, ki se bo lahko samopromoviral. Neodvisne presoje, ki bralcem predstavijo umetnine skozi premislek, kritiški zapis, ki si dovolijo tudi porazne ocene, bodo občutno redkejši gost časopisnih strani.

No, časnik je na protest društva pisateljev, še prej kritikov in gledališčnikov, ponudil prostor. V odzivu Dela smo tako prebrali, da so kritikom pripravljeni nuditi brezplačni prostor, kar je cinično norčevanje iz kulturniških profesij. Predpostavlja namreč, da je vrhunska kritika ljubiteljska dejavnost, ki ne zasluži plačila. Ivan Cankar je imel peklensko srečo, da je živel v časih založnika Schwentnerja, ki ga je dobro plačeval, pod Petričem bi mu ponudili zgolj prostor v časniku, da bi lahko brezplačno skrbel za svojo slavo pišoč Hlapca Jerneja in druge mojstrovine.

Delo pa nove strategije oddaje časopisnega prostora ne širi denimo na politiko, kjer bi političnim strankam dalo na voljo denimo drugo stran, pa naj sami pišejo poročila in kritiške zapise. Čeravno je danes popularna krilatica fake news, je časnik pred dnevi po ustanovitvi stranke Bojana Požarja uprizoril strategijo – no news. O pojavitvi Liste novinarja Bojana Požarja je v osrednjem dnevniku javila nacionalka, časnika Dnevnik in Večer sta ji odmerila prostor v političnih rubrikah, Delo pa je to vest izpustilo. Še huje, namesto poročila je na naslovnici najavilo članek o strankah, ki jih ustanavljajo samo zato, da na volitvah zberejo kak odstotek, potem pa njeni voditelji naslednja štiri leta živijo od dotacij države. Bralci so torej namesto poročila o rojstvu stranke, o njenem kongresu, tam sodelujočih in volilnem programu prebirali vrednostno oceno, da so male stranke vnaprejšnja prevara, ki služi le osebnim koristim ustanoviteljev. Dobesedno v maniri titoistične propagande.

Sam praznik kulture pa niso slavili le v Cankarjevem domu, na Bledu je tamkajšnji župan izvedel cinični poklon pesniku. Kakšen dan pred tem je dal posekati orjaško lipo, ki so ji domačini pravili Prešernova lipa, saj se je bohotila zraven spomenika poetu. Na svoj slavnostni dan se je torej trubadur iz Vrbe zbudil sam, brez dolgoletne posthumne muze. Ko mali nepridipravi polomijo kakšno na novo zasajeno drevesce v parku, občinarji in časniki bentijo nad vandali. Ko pa oblast poseka drevored, park ali drevesnega očaka, ne zasledimo naslovov – županski vandali!

Izgon avtonomne free lance kulturniške kritike pa po drugi strani spremlja pohod propagande. Tako rekoč vsi osrednji dnevni mediji so v istih dneh opevali multinacionalko Magno. Poročali so, koliko slovenskih delavcev hodi v avstrijski Gradec, kako se pridno učijo nemščine in drugih spretnosti, izvedeli smo celo, kako se celo bodoči avstrijski direktor tovarne v Hočah spoznava s slovenščino. Skratka, zabeležili so vse, kar si je zamislilo vodstvo Magne, le po najpomembnejšem podatku niso povprašali: kolikšne bodo plače v novem podjetju!?? A prav to je krucialno vprašanje: če bodo nizke, potem bodo namesto Štajercev v službe hodili emigrantski delavci iz Bosne, Hrvaške, Srbije in Romunije, kar pomeni, da bo vlada iz budžeta podpirala nova delovna mesta za tujce!??

Medijski zapisi o gospodarstvu so v primerjavi s kulturo še veliko bolj invalidni. V Gorenju so delavci pred stavko. Uprava je namreč sklenila, da bo odpravila kolektivno pogodbo, kar preprosto pomeni, da se bo položaj zaposlenih občutno poslabšal. Voditelj Odmevov, kot da bi padel iz drugega sveta, se je čudil sindikalnemu predsedniku, čemu tak hrup, ko pa bo odpoved začela veljati šele čez poldrugo leto. Kot če bi bila napoved vlade o odpravi pravice do otroškega dodatka čez dve leti in ne naslednji mesec – nedolžno dejanje?

A pri Gorenju gre za bit delovanja sodobnega slovenskega podjetništva. Pred letom je manjšinski lastnik Panasonic napovedal prevzem. Direktor Franjo Bobinac je ta namen pozdravil kot interes Gorenja. Ko je čez nekaj mesecev prišel šok, da japonski koncern odstopa od prevzema, še več, da bo prodal svoj delež, nismo prebrali v medijih nobenega zapisa, nad čim so se serjozni Japonci zgrozili. Pred mesecem so nejevoljni delničarji sklicali skupščino, da bi odpoklicali dva člana nadzornega sveta, ki blagoslavljata sporne odločitve vodstva. Kamorkoli pogledamo, povsod dežujejo podatki, da direktor katastrofalno vodi družbo. In odgovor Franje Bobinca? - Delavcem, ki delajo vseskozi prizadevno in uspešno, bo znižal ugodnosti iz pogodbe.

Ali ni prav direktor bajno plačan, da modro vodi posle? In kje so medijske kritike, ki bi poantirale, da je to trenutek, ko bi morali odstaviti in zamenjati vodstveno ekipo, ki očitno ni kos svoji funkciji???