Vlada ruši lastno državo

Bernard Nežmah

16. 2. 2018  |  Mladina 7  |  Pamflet

V primerjavi s Titovo Jugoslavijo je Slovenija vsekakor država. V njej se danes ne more zgoditi, da bi čez noč za zmeraj izginilo 12 tisoč zapornikov, ne da bi vlada povedala, kaj se je z njimi zgodilo.

Tudi ne boste našli nikogar, ki bi si na obali Bohinjskega jezera začel zidati vikend. Vsem je pač jasno, da postava tega ne dovoljuje. A kaj če se jutri najde hotelska veriga, ki bi sklenila tam postaviti galerijo hotelov v vrednosti 40 milijonov, s katero bi ustvarila 400 delovnih mest? Nemogoče, to je skregano s pametjo!!! Danes še, toda vlada Mira Cerarja ml. je spisala predlog zakona, po katerem bi spodbujala velike investicije, po katerih bi ob 40 vloženih milijonih in 400 zaposlenih suspendirali običajno zakonodajo in vršili prisilne razlastitve. Preprosto, Slovenija se spreminja v banana republiko, kjer voditelji za prgišče dolarjev ustrežejo tujim podjetnikom in njim na kožo napišejo pravila, ki za običajne državljane ne veljajo. No, Cerarjevi bi protestirali rekoč, da takšni zakoni veljajo za vse, tudi za domačine. Ja, a z usodno razliko: vpeljujejo zakon, ki ne velja za vse, ampak le za milijonarje. Večja količina denarja daje posamezniku pravico do posebnega zakona – lex magna pecunia!

Torej konec enakosti pred zakonom. Odslej se obeta pravni red, ki bo delil eno pravico za 99,99 odstotkov slovenskih državljanov in drugo za nekaj tujih izbrancev in par slovenskih tajkunov.

A zakaj vpeljava takega antidemokratičnega zakona? Ki spominja na stari volilni zakon v avstrijskem cesarstvu, kjer so imeli volilno pravico, ki ni delovala po načelu en človek en glas, ampak je bila vezana na letni zaslužek volivca.

Vlada pravi, da je to v interesu slovenske države, saj bi s tem privabila trajne investicije. Popolni nonsens, saj ne živimo v pravljicah, ampak v hipermoderni liberalni ekonomiji, kjer ni nič trajnega, kjer je vse zamenljivo. Predvsem pa postane fatalno, če je zaradi interesov parcialnega zaslužka posameznika vlada pripravljena spreminjati zakone in navade, ki so delovala že desetletja. Bo torej odslej prvi slovenski zakon: če vržeš dovolj veliko denarja na mizo, si lahko napišeš poljubno uredbo???????

V ozadju je seveda ideja lakomnosti, ki odpravlja vse druge vrednote. Pojutrišnjem bo tako prišla nemška kanclerka in državljanom Slovenije obljubila za po 100 evrov višje plače in pokojnine, če prevzamejo nemške zakone in postanejo nova nemška provinca. -???

Cerarjev investicijski zakon lex magna pecunia sicer najbolje prevede večni mojster Prešeren: le petica da ime sloveče.

A kaj je logika megalomanskih tujih investicij v Sloveniji? Ena zakritih so okoljski standardi, ki jih je državni aparat pripravljen znižati, kar je v zadnjem času očitno tudi z zakonskimi peripetijami o zaščiti pred hrupom, kjer vlada ne izplača oškodovanim odškodnin, ampak kani zvišati količino dovoljenega hrušča. Predvsem pa velja postaviti alternativo: zakaj v majhni državi favorizirati gigantske investicije, ne pa množico malih?

Ko vlada vleče poteze v skladu z interesi velikega kapitala, se postavi kot branik drugih vrednot – kultura. Ta je trenutno pravo bojno polje, kar bi resda lahko pomenilo dragoceno bitko idej, a tokrat je prej oblika enoumja. Na dve umetnici, ki sta dobili Prešernovo nagrado, se je usula toča kritik, staroslovenci bi rekli – golida blata. Očitajo jima vse mogoče: od uničevanja zastave do izrojene umetnosti. In v bran so jima stopili osrednji mediji, društvo pisateljev, celo minister za kulturo, ki so se zgražali nad nizko kulturno ravnijo očitkov. A tu pa nastopi zaplet: ali imajo državljani pravico do kritike umetnosti, četudi bi bili polpismeni? Če lahko protestiram proti milijardnemu državnemu vložku v TEŠ 6 ali v drugi tir, imam lahko tudi mnenje o tem, katero umetnost financira kulturno ministrstvo. In umetnik, katerega poetika vsebuje provokacijo, vzame nase tudi bes publike.

Ko je eden največjih režiserjev Louis Bonuel na začetku kariere prihajal v pariški studio Ursulines, kjer so premierno prikazali njegovega Andaluzijskega psa - ki je kajpak kot nadrealistično delo žalilo moralo malomeščanov-, si je pred tem natlačil žepe s kamenjem. V knjigi Moj zadnji vzdihljaj je to pojasnil s strahom pred odzivom publike: če bi mu žvižgala in vanj metala vse mogoče predmete, bi ji vračal s kamenjem! No, gledalci so bili navdušeni, on pa se je vrnil s predstave s polnimi žepi kamnov.

Sam očitek o nekultiviranosti odzivov na umetnici pa je dobesedno deplasiran. Leteti bi moral na množične medije in ne na spletne pisače. Tisto, kar danes v medijih manjka, je močna in prodorna umetniška kritika, ki bi bralcem in gledalcem prinašala pronicljive vpoglede v umetniška dela. V osemdesetih letih devetnajstega stoletja je denimo Slovenski narod priobčeval kritika, ki je tako neizprosno meril igro posameznih igralcev v predstavah, da so potem časopis zasuli protesti bralcev, naj gre kritik kritizirat na Dunaj!

Skratka, tudi Prešernove nagrade niso tabu, o katerih ne bi smeli imeti mnenja. Predvsem pa bi od velike komisije pričakovali, da bo skupaj z imeni nagrajencev predstavila tudi imena nominirancev, se pravi poražencev v tekmi za lavreate. Šele takrat bi se izkristalizirala bolj otipljiva teža nagrajencev.

A najbolj absurdno je, da so nekateri nejevoljneži nad nagrajenko izpostavljali, da je nekoč v performansu oskrunila državno zastavo, se pravi simbol Slovenije. Ko pa premier Miro Cerar, ml. z predlogom za lex magna pecunia ruši samo substanco in bit slovenske demokratičnosti, pa nobenih besnih protestov. No, tudi s strani društva pisateljev in drugih etabliranih kulturnikov jih ni.