Izpuhteli milijoni
Lahkotni predlogi zakonov, prevara volilne partnerice in napihnjeni izdatki občinskih proračunov
Prvi mož stranke SMC je napovedal ponovno zmago na volitvah. Optimizem je običajno simpatična lastnost, toda pogled Mira Cerarja ml. je bolj podoben burki. Po zadnjih anketah je namreč njegova stranka na petem mestu, daleč za prvo trojico LMŠ, SDS in SD. A njegovi poslanci ne sedijo križem rok in tako so v parlamentu udarili s predlogom zakona o uresničevanju kulturnih pravic narodov in narodnosti nekdanje SFRJ. Resda nismo nič izvedeli o finančnem zalogaju in obsegu projekta, a njegova ideja je načeloma pozitivna, saj prebivalcem bosanskih, srbskih, črnogorskih, makedonskih, hrvaških in albanskih korenin namenja denarna sredstva za ohranjanje stikov s kulturno identiteto njihovih prednikov. Posameznik se bo pač v novi domovini počutil bistveno bolje, če bo lahko bolj prosto živel kot človek dveh kultur. Toda ta gesta je v prvi vrsti antidržavna. Če slovenska država nudi nove ugodnosti za druge narode, bi pričakovali, da bo to storila v bilateralnih stikih z nekdanjimi državami Jugoslavije, po katerih bi istočasno tudi Srbija, Bosna etc. svojim državljanom slovenskih korenin nudila recipročne ugodnosti v obliki promoviranje slovenske kulture in slovenskega jezika. Francoska država s kulturnimi centri po svetu podpira frankofonijo, podobno Nemčija z Goethejevimi inštituti, Cerarjevi z zavezniki pa povsem ignorirajo skrb za afirmacijo slovenstva na prostorih nekdanje skupne države.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Prvi mož stranke SMC je napovedal ponovno zmago na volitvah. Optimizem je običajno simpatična lastnost, toda pogled Mira Cerarja ml. je bolj podoben burki. Po zadnjih anketah je namreč njegova stranka na petem mestu, daleč za prvo trojico LMŠ, SDS in SD. A njegovi poslanci ne sedijo križem rok in tako so v parlamentu udarili s predlogom zakona o uresničevanju kulturnih pravic narodov in narodnosti nekdanje SFRJ. Resda nismo nič izvedeli o finančnem zalogaju in obsegu projekta, a njegova ideja je načeloma pozitivna, saj prebivalcem bosanskih, srbskih, črnogorskih, makedonskih, hrvaških in albanskih korenin namenja denarna sredstva za ohranjanje stikov s kulturno identiteto njihovih prednikov. Posameznik se bo pač v novi domovini počutil bistveno bolje, če bo lahko bolj prosto živel kot človek dveh kultur. Toda ta gesta je v prvi vrsti antidržavna. Če slovenska država nudi nove ugodnosti za druge narode, bi pričakovali, da bo to storila v bilateralnih stikih z nekdanjimi državami Jugoslavije, po katerih bi istočasno tudi Srbija, Bosna etc. svojim državljanom slovenskih korenin nudila recipročne ugodnosti v obliki promoviranje slovenske kulture in slovenskega jezika. Francoska država s kulturnimi centri po svetu podpira frankofonijo, podobno Nemčija z Goethejevimi inštituti, Cerarjevi z zavezniki pa povsem ignorirajo skrb za afirmacijo slovenstva na prostorih nekdanje skupne države.
Po drugi strani je lahko zakon o podpori kulturi priseljenim iz drugih držav tudi sam po sebi koristna gesta integracije, ki je vedno uspešnejša, če seže onkraj imperativa, po katerem se od priseljencev pričakuje zgolj integracijo in zlitje v slovenstvo. A tudi v takšni obliki je zakonski predlog diskriminacijski, saj izloči ostanke stare nemške manjšine ter moderne priseljence iz Rusije, Ukrajine, Slovaške, Bolgarije, Češke, Sirije, Afganistana itd.
Če bi zakon vodil interes skrbi za naklonjeno integracijo vseh priseljencev, bi vsebino razširil tudi nanje in ne le na prišleke dežel bivše Jugoslavije. Tako sporen in protisloven je zato le ceneni predvolilni trnek.
Tik pred novimi volitvami je udaril škandal stranke SD, za katero se je izkazalo, da je opetnajstila svojo nekdanjo zaveznico stranko Solidarnost, s katero je na zadnjih volitvah skupaj nabirala volivce. Mala stranka je po sklepu sodišč dolžna vrniti 40 tisočakov, ki jo je iz proračuna dobila prek SD. Nacionalna televizija je v Odmevih ravnala zgledno in v oddajo povabila oba strankarska antagonista: predsednika Uroša Lubeja in Dejana Židana. Toda gledalci smo lahko poslušali le razočaranega vodjo Solidarnosti, ki je govoril o veliki prevari: SD je v volilno pogodbo vstavila člen, ki onemogoča pravno legalno delitev proračunskega denarja med partnericama, zraven pa v ničemer ni izpolnila vsebin koalicijske zaveze. Skratka, volilni pakt kot čisti nateg. Predsednik SD, ki se je pred leti tovariško bratil s člani Solidarnosti, se je potuhnil in ga sploh ni bilo v oddajo.
Trenutno medijsko najbolj popularni strankarski voditelj Marjan Šarec dobiva še naprej enosmerno podporo osrednjih medijev. V oddaji Tarča so soočili predstavnike osrednjih strank, a Šarca, ki je pretendent za premierski položaj, o realnosti niso spraševali. Prosto lahko pripoveduje o vizijah, o konkretnih pogledih njegove stranke pa nič. V postopku je zakon, po katerem bo za potrebe investicij nad 40 milijonov država lahko razlaščala državljane. A doslej še nismo imeli priložnosti, da bi izvedeli, kako bi ravnali Šarčevi. Ga podpirajo ali mu nasprotujejo?
To so namreč ključna vprašanja, po katerih lahko merimo stranke. Je LMŠ tu enakih pogledov kot SMC? Ali pa v primeru, ko zdajšnja vlada vpeljuje prepoved vpisa v vrtce za otroke, ki jih starši niso podvrgli splošnemu cepljenju. Ta ukrep danes podpira celo varuhinja človekovih pravic!???? Neverjetno, vlada kani kaznovati otroke za početje njihovih staršev. Brrrrrr! Ko bi danes vladala SDS, bi jo mediji napadli zaradi fašističnih metod. OK, tudi če sprejmemo doktrino enosmiselne blagodejnosti cepljenja v korist celotne populacije, je postopek, ki jemlje necepljenim otrokom pravico do vpisa v državne vrtce, šokantna diskriminacija v obliki izločitve iz družbe!!!!!!!!! Bodo po tej logiki tudi otrokom davčnih goljufov prepovedali vstop v vrtce, ki jih plačuje davčna blagajna?
Ob tem velja spomniti na zgodovino komunističnega režima, v katerem po vojni otroci domobrancev niso imeli pravice do šolske malice in niso smeli na šolske izlete.
Vprašanje delitve sredstev proračuna je sicer latentno leglo zlorabe javnega denarja. Pred tednom smo prebirali, kako bodo v naslednji letih mestne občine dobile 25 milijonov za kolesarske steze; samo ljubljanska 8 milijonov. S to vsoto naj bi uredili kolesarsko cesto na Dunajski, Vodnikovi, Drenikovi, Poljanski in Njegoševi. Kot vztrajni kolesar, ki se po teh cestah preganja tudi pozimi, bi moral biti zadovoljen. Toda po vseh teh poteh je moč kolesariti že sedaj; vse, kar potrebujejo, so drobna popravila steze in manjše razširitve. Iz orjaških osmih milijonov bi se dalo izpeljati bistveno bolj obsežen projekt.
Toda tu je videti zgolj načrt, kako porabiti čim več javnega denarja za skrite verige izvajalcev. Medtem ko slehernik zlahka oceni vrednost stvari in storitev, ki so na voljo na prostem trgu, nima enako jasne primerjalne slike pri asfaltiranju kolesarskih stez. In kje je Računsko sodišče ali kak drug državni organ, ki bi izdelal primerjavo z drugimi mesti po svetu, in potem poskrbel za nadzor in skrbno uporabo občinskih proračunov?????
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.