Metafore, ki krojijo realnost

Bernard Nežmah

2. 3. 2018  |  Mladina 9  |  Pamflet

Ko so se temperature spustile pod minus deset, smo v medijih prebirali, da prihaja sibirski mraz. Res, ponekod je potem presegel celo dvajset stopinj pod ničlo. Toda: ali je to sibirski mraz? V sibirskem mestu Norilsk so povprečne temperature minus deset - povprečne letne (!), ne zimske. Pozimi pokaže živo srebro tudi petinpetdeset ledenih stopinj. Najbolj nazoren opis mraza v Sibiriji je podal ruski pisatelj Varlan Šalamov, ki je preživel dvajset let v gulagih, kjer so taboriščniki delali ne glede na mraz. V antologijskem romanu Kolimske zgodbe tako opiše, kako so si v odsotnosti termometrov izdelali natančno temperaturno lestvico: če pri izdihu zašumi, pa še ni težko zadihati, je minus petinštirideset; če je dihanje glasno in opazno loviš sapo, je minus petdeset; če temperatura pade pod minus petdeset, pljunek zmrzne v zraku. Sibirski mraz torej niti približno ni stopil na slovenska tla.

A to lahkotno pretiravanje z metaforami, ki naj bi merile realnost, postaja nova dominanta. Namesto o stanju stvari tečejo polemike o čevljih. Dobesedno. Obrambna ministrica Andreja Katič je prinesla na sejo v parlament nove vojaške škornje, ki so se pražnje sijale. Čemu? – Z njimi naj bi demantirala očitke, da vojaki nosijo tako zdelana obuvala, da jim na pohodih razpadajo. Toda ta gesta je popolnoma deplasirana, saj problem vojske ni čevljarski izdelek, temveč celotni resor. In ministrica ima tako kratek spomin, da je že po slabem tednu pozabila, da je ona sama razrešila načelnika generalštaba zaradi slabega stanja usposobljenosti enot. Še več, na isti seji je Alan Geder, novi prvi načelnik dramatično napovedal, da ob zdajšnjem vojaškem proračunu vojske leta 2021 ne bomo več imeli! Dejstva ležijo vsepovsod: višina plač vojakov, prekarne pogodbe, zaradi katerih ne morejo do kreditov za stanovanja, upadanje števila soldatov, celo izredni vpoklic rezervistov.

Toda ministrica pravi, da je problem napačna ocena kvalitete vojaških škornjev.

Nekaj bolj resno je zadevo vzel premier Miro Cerar, ml., ki pa pravi, da vojaških plač ne more izdatno povečati, ker bo potem sprožil plaz novih stavk. Ima prav, toda s to držo si je odvzel prvenstvo pri vodenju države. On kot predsednik vlade ni več ta, ki bi presojal, katere plačne anomalije so najbolj pereče. Preprosto ni sposoben presoditi, kateri poklici so tako podplačani, da bi pri njih popravil plačna nesorazmerja. Zdaj velja zakon moči: sindikati, ki so najbolj prodorni in glasni v svojih zahtevah, se lahko nadejajo plačnim dodatkom. Toda, zakaj vojaki ne protestirajo? Preprosto, po zakonu ne smejo stavkati. Kako? – Ker so za državo tako pomembni, da je nezamisljivo, da bi vojaki stavkali. Toda prav oni so očitno med najslabše plačanimi, torej tretjerazrednimi poklici. Seveda, ne le vojaki: tudi čistilke v državni upravi, pa kajpak prodajalke v trgovskih centrih in natakarji ter zidarji pa še marsikateri poklic pri zasebnikih. Najšibkejši so tako brez moči, da niti stavkajo ne. In kako upravlja državo primus Cerar ml.? On družbenega razslojevanja ne bo zmanjšal, le refleksno reagira, kadar zoper njega nastopi odločni sindikat. Pa vendar, ali je kdaj sam detektiral plačno anomalijo in jo popravil? Seveda – popravil je plače direktorjev in ravnateljev javnih podjetij. Sam od sebe, ne da bi poprej državni menedžerji izvedli splošno stavko in s transparenti marširali pred vladno palačo. Torej premier, ki si je sam zavezal premierske roke. A celo tam, kjer bi lahko kaj postoril, ne naredi nič.

Državni problem namreč postaja centralizacija, ki žene ljudi iz majhnih zaselkov v večja mesta, s čimer se ustvarja stanje praznečega se podeželja. Razlike med kraji in mesti se enosmerno povečujejo. Če je za meščane samoumevno, da imajo za vogalom bankomat in pošto, se ta standard podeželanom izmika. Nedavno je državna pošta zaprla svoj urad na Sorici, enako kani tudi na Blejski dobravi. Po logiki ustvarjanja večjega dobička, so majhne enote bogu za hrbtom nedobičkonosne. Toda pošta je v rokah vlade, ki bi s svojo politiko morala doseči enakomerni razvoj države. A Cerarjevi, Židanovi in Erjavčevi stojijo križemrok, pogled jim ne nese dlje od Ljubljane.

A tudi tu so le podporna sila ljubljanskega župana. Medtem ko po drugih mestih uvajajo participativni proračun, kjer občani odločajo o lokalnih investicijah, je v Ljubljani na vladi primerek absolutne oblasti. Ta oznanja, da vlada najlepšemu mestu na svetu in zato odloča o vsem, celo o zaprtju hostla in kulturniškega zbirališča, kot je bil hostel Celica. Zoper to samovoljo so nastopili mestni svetniki, ki so zbrali dvanajst podpisov za izredno sejo, na kateri bi terjali od njega konkretne odgovore na njegove rabote. A glej čudo, svetniki iz vrst SMC, SD in Desusa so vsi po vrsti odklonili podpis pod zahtevo, da se o problematiki spregovori javno in razvidno. Moč župana torej ne izvira iz njegove izjemne osebnosti, ampak iz vdane podpore vseh treh vladnih strank. No, pri sklicu izredne seje se je dogodil preobrat. Podpis zanjo je prispevala tudi svetnica SD Irena Kuntarič Hribar, ki pa je potem umaknila svoj podpis. - ????? Gospa se je pri polni zavesti podpisala pod zahtevo, naenkrat pa je ugotovila, da se sama s seboj več ne strinja. Grozljivka, pod Jankovićevo vladavino celo svetnica ene najmočnejših strank v državi nima več avtonomije in poguma, da bi v svoji kritiki vztrajala dlje kot dan.