Antijanšizem 2018

N'toko

2. 3. 2018  |  Mladina 9  |  Žive meje

Počasi, a nezadržno se bližajo volitve. Čuti se, kako se ozračje spreminja. Volivci smo nenadoma spet pomembna interesna skupina, vladajoči so previdnejši, opozicija glasnejša, vsaka poteza pa je označena kot »predvolilna«. Za ljudi v parlamentu se je že začela sezona notranjih spopadov, skakanje s potapljajočih se ladij in iskanje novih zaveznikov. Še malo, pa bomo volivci lahko spet ugotavljali, kako zelo se nam gabi misel na še en mandat te vlade, in hkrati živčno opazovali javnomnenjske ankete, ki bodo sumljivo dobro kazale Janši. Na naše veliko olajšanje se bo kot vedno pojavil Novi obraz, ki nas bo rešil pred grožnjo janšizma, ne da bi si nam bilo treba mazati roke z drugimi moralno spornimi kandidati. Časa za sovraštvo Novega obraza bomo imeli namreč še dovolj.

Izid volitev je v tem trenutku sicer še težko napovedati, lahko pa napovemo, kakšne bodo medijske analize v prihajajočem obdobju. Še vsakič je bilo isto: vse razredne in strukturne tenzije v državi se bodo za kratek čas zreducirale na bitko med dvema osebama. Ostala bosta le Janša in Novi obraz, pri čemer bomo v levoliberalnih medijih vse stavili na slednjega. Glasovanje za novega generičnega desnosredinskega karierista pa bo tako za hip postalo dejanje upora proti fašizmu, celo moralna in državljanska dolžnost. Vsi bomo kričali: »Za vsako ceno je treba preprečiti Janši prevzem oblasti!« Ob tem se bodo nizali tudi številni zapisi, ki bodo strogo obsojali neodgovorne volilne abstinente, jih označevali za privilegirance, jih obtoževali sodelovanja s fašizmom ... Neproporcionalno veliko tiska bo posvečenega obračunavanju z majhnim krogom socialistov, ki se ne bodo udeležili volitev.

Kot odziv na te analize bodo socialisti seveda nizali jezne protiargumente. Ugotavljali bodo, da je sredinski antijanšizem, ki vidi reševanje države kot bitko proti stripovskemu zlobnežu, del problema, ne pa rešitev. Da je takšen pogled mogoč samo v družbi, ki politike več ne vidi drugje kot za zidovi parlamenta in v javnomnenjskih anketah. Opozarjali bodo, da problemi države ne izhajajo iz specifične zlobe enega psihopatskega vladarja, ampak iz kontradikcij kapitalizma. Da je državni aparat zgolj administrativni organ domačega in mednarodnega kapitala, znotraj katerega mali karieristi vsaka štiri leta v maniri resničnostnega šova tekmujejo za funkcije. Skratka, da Novi obraz ni nikakršen odgovor na Janšo in da se bo neoliberalni politični program nadaljeval, ne glede na to, kdo ga bo izvajal.

Iz te pravilne kritike medijske obravnave volitev pa bodo nekateri na levici potegnili napačne politične sklepe. V žižkovski maniri bodo deklamirali, da so resnična nevarnost predvsem liberalci in da je vseeno (ali celo bolje), če zmaga Janša. »Samo na ta način se bo ljudstvo zganilo in bodo možne prave spremembe!« Njihovi komentarji bodo naleteli na navdušene bralce, ki bodo v nasprotju z moraliziranjem liberalcev v njih prepoznali drzni razhod levice z establišmentom. Tezi, da je vseeno, kdo zmaga, lahko seveda verjame samo nekdo, ki ni preživel niti dneva v političnem organiziranju in ne vidi razlike med nasprotnikom, ki te je sovražnemu odnosu navkljub prisiljen tolerirati, in nasprotnikom, ki si te prizadeva z vsemi sredstvi uničiti. Vsak, ki ga v naslednjih štirih letih čaka boj za delavske, socialne in civilne svoboščine, pa se bo prekleto potrudil, da bo na volitvah zmagalo manjše zlo. Antiparlamentarna drža »naj zmaga Janša«, ki lahkotno zavrže različne pogoje pod različnimi vladami, je paradoksalno možna samo zaradi odsotnosti socialistov v realnih političnih bojih, ki potekajo zunaj parlamenta.

Tako je pričakovati, da bomo v predvolilnem obdobju liberalci in socialisti ponovno odigrali karikature samih sebe. Razlog, zakaj ni mogoče resneje odgovoriti na problem janšizma, se skriva v tem, da ne ločujemo med zagovarjanjem ideologije in gradnjo politične moči. Liberalci trdijo, da so neideološki, da zgolj razmišljajo praktično in da je glavna naloga politike poenotiti se okoli problema Janše. V resnici s tem »pragmatizmom« zgolj prekrivajo, da so globoko ideološko zavezani k ohranjanju kapitalističnih struktur moči, le da jih hočejo s prijaznejšim obrazom. Na drugi strani pa nekateri socialisti poskušajo prodati svoje pomanjkanje strateškega premisleka in ignoriranje parlamentarnega boja kot globoko zavezanost nekemu večjemu socialističnemu projektu – pri čemer bodisi ne znajo točno pokazati, kje ta projekt poteka, ali pa ne razumejo, kako bi desna vlada obstoječim gibanjem utegnila škoditi. Marx je imel v svojem času marsikaj povedati o takšnem naivnem revolucionarstvu, ki »ni sposobno izkoristiti niti ‘hleva’ buržoaznega parlamentarizma, zlasti tedaj ne, ko razmere niso zrele za revolucijo …«. Socialisti imamo nenavadno lastnost, da se v najslabših možnih razmerah obnašamo, kot da smo na zmagovitem pohodu.

Za resno protijanšistično strategijo z leve se bo moralo še kaj premakniti. Liberalce čaka preizpraševanje o vlogi svojih lastnih institucij. Za vedno nove poraze pač ne morejo kriviti svojih kritikov z leve. Lahko bi se vprašali, kako je SDS zunaj parlamenta postavila tako učinkovito in odporno strukturo, ki lahko preživi tudi obdobje v opoziciji, karieristi okoli njihovih strank pa se po vsakem padcu popularnosti razkropijo. Zakaj se mreža SDS, ki jo sestavljajo njeni menedžerji, funkcionarji, novinarji, sindikalisti in verski voditelji, ohranja ali celo širi? Ali so tranzicijske liberalne mreže dokončno opravile svojo vlogo pri prehodu v kapitalizem, zdaj pa kapital predaja štafeto trši roki? In ali liberalce morda pred totalnim porazom za zdaj ne rešuje prav volilno neprivlačni Janša sam? Si res želijo SDS z všečnejšim voditeljem?

Socialiste pa čaka prav tako težko vprašanje: Kaj početi v obdobju, ko nimamo ne zunaj ne znotraj parlamenta organizacij, ki bi lahko zamenjale ekstremno sredino kot alternativo Janši? Ena možnost je, da s praznimi izjavami poziramo pred našim krogom enakomislečih facebook frendov. Druga možnost pa je, da ocenimo politično realnost in poskušamo iz nje iztržiti čim boljše možnosti za organiziranje in rast v naslednjih letih. To pomeni brezkompromisno kritizirati sredinske Nove obraze med celotno kampanjo, jim vsiljevati leve agende in dvigati pričakovanja njihovih volivcev, hkrati pa tudi oceniti, če jih ni v nekem trenutku treba taktično podpreti. Ne zato, ker bi si od njih kaj obetali ali hoteli z njimi v vlado, ampak zato, ker bodo šibkejši nasprotnik v prihajajočih bojih.