Grega Repovž

6. 4. 2018  |  Mladina 14  |  Uvodnik

Filipa Drugega meč

Slovenijo novica o nastajajoči trši politiki stare Evrope do vzhodnoevropskih držav še ni prišla – a očitno je, da imajo vse bolj norih in skrajnih politikov z vzhoda v Bruslju, Berlinu in Parizu dovolj. Režimi na Poljskem, Madžarskem, Slovaškem in Češkem postajajo po dejanski zavezanosti demokraciji namreč vse bolj podobni tistemu, na katerega ves čas kažejo s prstom: ruskemu namreč. Oligarhične skupine, neokonservativnost, paranoičnost in odkrit rasizem, iskanje zunanjega sovražnika – kako se je lahko zgodilo, da so šli prav v smeri, od katere naj bi se po večdesetletnih sanjah o demokraciji (in, iskreno, kapitalizmu) oddaljili?

A niso osamljeni, podobni so režimi po celotnem jugovzhodu. To je ta del Evrope, Slovenija je v njem skoraj otok normalnosti. Skoraj sicer. Tako deluje zato, ker nas pogosto pač zaradi majhnosti pozabijo omeniti. A tudi mi imamo protibegunsko žico, tudi mi se bolj delamo, da sprejemamo begunce. Zakaj omenjamo begunce? Ker iz te točke Evropa izhaja. Stvari so mnogo bolj resne, kot bi se lahko zdelo na prvi pogled.

Demokratično nazadovanje vzhodne Evrope je bilo najprej predmet zmrdovanja diplomatov, analitikov in politikov na zahodu, češ, kaj pa smo lahko pričakovali od teh vzhodnjakov, precenili smo jih. A danes to nazadovanje v starih evropskih državah jemljejo resneje, tudi zaradi tega, ker vzhodnoevropske države niso edine, ki se jim je »zmešalo«. Najbolj nor scenarij se je tako in tako odvil v evropski starosti Veliki Britaniji; z brexitom, to prvokategorno trumparijo.

A nekaj je postalo jasno: toleriranje postopnega odstopanja od temeljnih postulatov demokracije bo na koncu udarilo Evropo, staro Evropo. Tudi zato, ker skrajni politiki znajo delati široke koalicije. Hitro imajo lahko večino v evropskem parlamentu.

Evropa ima vzvod, na katerega lahko pritisne: denar. In to se je tudi začelo dogajati. Prav nič čudno zato ni, da so evropskega komisarja za proračun Güntherja Oettingerja pretekli teden v Varšavi pričakali živčni in zaskrbljeni. Oettinger je namreč jasno sporočil, da obstaja zelo jasna izražena volja – velikih držav in njihovih vodij, najprej seveda Angele Merkel –, da uporne članice finančno kaznujejo in jim v proračunu do leta 2027 vzamejo del denarja. Denar bi vzhodnjaki imeli, ko je treba spoštovati neodvisnost sodstva; namestiti begunce ali pa spoštovati razsodbe evropskega sodišča, tega pa ne naredijo, vedejo se, kot da to ni del pogodbe o članstvu. Kar je seveda problem sam po sebi, a ima tudi odslikavo v starih članicah: skrajna Alternativa za Nemčijo na primer ves čas izpostavlja, kako vzhodnjakom ni treba sprejemati beguncev, če nočejo.

Če hoče zahodna Evropa zajeziti vzpon lastnih skrajnežev, mora torej ukrepati na vzhodu. Nemška nova vlada je komaj dobro začela delati, a je jasno, da bo ustavljanje skrajnosti postala ključna naloga tega mandata. Predolgo so gledali stran (tako kot pri lažnih novicah in Facebooku), zdaj vedo, da jih bo na naslednjih volitvah morda kar odplaknilo. Veliko njihovih kolegov je že na smetišču zgodovine. In štiri leta je za ureditev vseh teh problemov, ki so resno načeli demokracijo (in žal čisto nič narave kapitalizma), kratka doba.

Seveda namere ne bo lahko doseči. Večina danes skrajnih desnih strank na vzhodu je del Evropske ljudske stranke. V evropskem parlamentu so v isti poslanski skupini. A moč je dejansko v vladah držav članic, ne v evropskem parlamentu – če ne bi bilo te anomalije, ki je dejansko hkrati eden ključnih problemov same unije in njene demokratičnosti, boj zoper skrajnosti sploh ne bi bil mogoč. Tisto, kar smo najbolj kritizirali v preteklih letih, je danes rešitev. To je sicer slabo. Zaradi takih bližnjic je Evropa danes ta spaček, to je njen lastni demokratični primanjkljaj.

Je to, kar se dogaja, dobro? Na prvi pogled je. Včasih smo Slovenci, zlasti ob vstopanju vanjo, na Evropsko unijo dejansko računali kot na demokratični okvir, ki ne bo dopustil kakšnih skrajnosti – pa se je že v času prve Janševe vlade izkazalo, da zelo občutljivi, zlasti ker gre vedno najprej za ekonomske interese, niso. A zdaj gre prav za to: na dolgi rok pač skrajni politiki pomenijo grožnjo ekonomskim in ne nazadnje čisto partikularnim osebnim in strankarskim interesom. Ne gre torej za solidarnost s prebivalci držav, ki zapadajo v skrajnost, ne gre za predanost demokraciji – tudi tokrat gre za interese.

Seveda to ne pomeni, da bo »Oettingerjev proračunski meč« dejansko opravil delo. Očetu Aleksandra Velikega, Filipu II., velikemu vojskovodji, pripisuje zgodovina naslednjo misel: »Kdor pred vojno veliko govori, prvi pod sovragovim mečem obleži.«

Evropi se je to že pogosto primerilo.