Orbán, naš najboljši sosed

dr. Bogomir Kovač

13. 4. 2018  |  Mladina 15  |  Ekonomija

Migracije in begunci krojijo volilni politični zemljevid Evrope, Orbánova zmagovita avtokratska populistična formula v osrčju EU deluje kot neodložljiv fašistični napoj. Ustavite migracije in begunce, ubranite državo, povežite domovino v imenu krščanske civilizacije in vrednot EU. Varnost je več kot blaginja, neodvisnost je pomembnejša od skupnosti, sovraštvo in strah sta temeljni družbeni cement. Toda migracije so realnost, zaradi demografskih zagat in potreb trga dela. Begunci so razdelili EU bolj kot finančna kriza, lažje bo rešiti problem evra kot migracij. Migracije širijo EU demografsko in ne teritorialno, ti ljudje, otroci, mladi in starejši, so ne glede na način integracije pravi virtualni državljani EU.

Orbánova izjemna politična zmaga in način, na kateri gradi svojo oblast v zadnjih letih, sta stara preizkušena formula evropskega fašizma. Tudi vrstni red kriznih korakov je podoben tistim v tridesetih letih 20. stoletja. Finančni krizi sledi ekonomska, potem pride politična in na koncu se ti krizni valovi iztečejo v vojni. EU je danes glede izhoda iz krize na pol poti, opravila je z ekonomsko, zabredla pa v politično in varnostno krizo. Pod krinko demokracije zmagujejo avtoritarni nacionalistični voditelji, nacionalistične politike, fašistične ideologije. Problem ni Orbán, temveč »orbanizacija« Evrope, vzvodi legitimnosti neliberalne demokracije.

Kaj je torej zmagovita politična formula, ki mami evropske politike, tudi naše? Politično legitimnost gradite na notranjem sovražniku, tujcih, migrantih in beguncih, dober je tudi kakšen fantazmagorični Soros (naš večni »joker« je Kučan). Ti ogrožajo ekonomsko preživetje in razvoj domačega prebivalstva, pletejo korupcijske mreže ukradene države. Zato je močna, suverena, homogena nacionalna država edina pot upora in mednarodnega povezovanja. Orbán si želi nacionalno državo kot nadomestek liberalne. Tu ni nobene improvizacije, ponuja sistematično ideologijo in državni konstitucionalizem. Dvotretjinska parlamentarna večina mu omogoča, da je Madžarsko spremenila v zaklenjeno državo. Ključe vseh vrat držita zmagovita Fidesz in Orbán.

Koncept »neliberalne demokracije« je prvič predstavil pred štirimi leti, julija 2014, v nagovoru madžarske manjšine v Romuniji. Kot nekdaj Hitler pri sudetskih Nemcih. Pred domala dvajsetimi leti ga je izumil Fareed Zakaria v mesečniku Foreign Affairs, ko je pojasnjeval hibridni sistem postsocialistične tranzicije in demokratičen vzpon avtokratov, ki imajo malo skupnega z vladavino prava in človekovimi pravicami. Države neliberalne demokracije gradijo na centralizaciji politične moči in sistematični ekonomski uzurpaciji na račun vodilne partije in njenih elit. Vse to se dogaja pod krinko demokracije in legitimnosti. Tudi Trump v ZDA in volilni izidi v EU ponazarjajo razočaranja volivcev glede tradicionalne liberalne demokracije. Toda reči niso tako preproste.

Eno je seveda napadati liberalne vrednote, nekaj drugega omejevati svobodo in medije, preganjati ljudi in izganjati manjšine ter na koncu zlorabiti ustavo in sodišča za ohranitev politične oblasti. Prvo je še lahko dilema prerekanj politične filozofije, drugo zadeva srčiko demokracije in tu ni več odmikov. Neliberalna demokracija je torej leseno železo. Ne more obstajati, ker ni niti libertarna glede pravic niti demokratična glede medsebojnega nadzora vej oblasti. Pomeni obliko avtokracije in diktature in bi jo morali v imenu liberalne demokracije zavreči kot ideološko zavajanje in politično prikrivanje. Toda demokracija brez vsebinskih pridevnikov ne obstaja. Povzdignjena liberalna demokracija je zgolj ena od njih, neliberalna tudi. Zato Orbáni živijo in jo paradoksalno celo legitimno potrjujejo.

Ključni kriterij demokracije je običajno, da lahko ljudje na svobodnih in pravičnih volitvah zamenjajo voditelja. Toda kako to doseči, kaj storiti, če ljudje tega ne želijo, zaradi strahu, prepričanja ali interesov? Če jim Hitler, Kim Džong Un ali Orbán predstavljajo svet, iz katerega ne morejo in ne smejo, morda celo ne želijo, ker so obtičali v političnih mejah ustavnih in medijskih manipulacij, državnih meja, bodečih žic … Toda mar ni Orbán postavil gradnikov uradne evropske migracijske politike, mar ni njegovo pojmovanje suverenosti vse bolj nova normala EU? Orbán je tudi naš najboljši sosed. S Cerarjem sta snovala drugi tir, Janši naj bi pomagal na oblast.

Osrednji problem migracij in beguncev se zdi tukaj ključen. Migracije so za demografski ustroj starajoče EU in njen trg delovne sile kruh in sol. Begunci so posledica separatne politike in vojn močnih članic na obrobju starih kolonialnih interesnih sfer (Francije v Libiji, Velike Britanije v Siriji, Nemčije v Turčiji …). Za zdaj EU ni bila uspešna v enotni zaščiti zunanjih meja, razselitvi beguncev, azilni politiki in schengenski meji. Dva problema sta ključna: novi modeli ekonomske integracije tujcev in drugačno politično pokritje njihove socialne vključitve. Pozitivni primeri Švedske in Velike Britanije na ekonomskem področju ter Nemčije in Nizozemske na socialnem so spodbudni. V Evropi brez meja so dejansko migranti in begunci del demografske širitve, ki ima podobno legitimnost kot prostorska. Zato bi morala dobiti status normalne, legalne in regulirane poti razvoja EU. To bi jim omogočilo, da ne bi imeli statusa razseljenih, stigmatiziranih oseb, temveč bi lahko dobili položaj »evropskih državljanov«. EU bi zgradili tam, kjer danes izginja.

Leta 1988 je Orbán, kot mlad disident, dobil Sorosevo štipendijo za podiplomski študij politike civilne družbe na Univerzi Oxford. Naučil se je bolj malo. Toda ni edini. Kdor ni vešč teorije, naj bere zgodovino. Ideje madžarske demokracije smo že videli, Madžari jo živijo, mi jo lahko dobimo. Neliberalna demokracija ima namreč pri nas že obraz in tudi ime.