Če želite mir, se pripravljajte na vojno

dr. Bogomir Kovač

20. 4. 2018  |  Mladina 16  |  Ekonomija

Trgovinske vojne, gospodarske sankcije in napad na Svetovno trgovinsko organizacijo (STO) so postale del Trumpove predvolilne retorike in ameriške realne politike. Ekonomski spopad z EU bo ostal v povojih, trgovinska vojna s Kitajsko ima geostrateški politični pomen, gospodarske sankcije proti Rusiji želijo zlomiti njeno vojaško moč. ZDA so danes največja grožnja globalni ekonomski ureditvi in svetovni miroljubni koeksistenci. EU tukaj skoraj nima več izhoda. Če želi mir, se mora pripraviti na globalno vojno. Kredibilna obrambna unija in razpustitev zveze Nato postajata realna politična alternativa.

Ekonomska teorija je polna dokazov, kako prosti trg, fleksibilni tečaji in stabilno mednarodno okolje omogočajo razcvet mednarodne trgovine in stabilno rast nacionalnih gospodarstev. Globalizacija sicer ekonomske povezuje države, toda odvisnosti so posledica politično- ekonomske moči korporacij in držav, njeni učinki povečujejo neenakosti. V veliki recesiji so se bolje odrezale države s svojimi valutami, samostojno fiskalno in monetarno politiko. Prav tako vemo, da deindustrializacijo razvitih držav bolj povzročajo nove tehnologije, razpoložljivi proizvodni dejavniki in nižji stroški globalnega povezovanja, ne pa gola globalna trgovina in tržna konkurenčnost.

Od tod so dejstva za ZDA razmeroma jasna. Globalizacija je povzročila selitev delovno intenzivnih industrijskih panog v manj razvite države, uvoz njihovih cenejših proizvodov se je povečal. Trgovinski primanjkljaj ZDA znaša 566 mrd dolarjev (2017), največ po letu 2008, levji delež odpade na Kitajsko (375 mrd), na EU 150. ZDA so hkrati najbolj zadolžena država sveta, z 21.000 mrd, toda kljub visoki neto zadolžitvi imajo pozitiven pritok kapitala in dolar kot svetovno valuto. Zato jih zadolženost ne skrbi, saj svoje primanjkljaje obvladujejo z lastnim in ne tujim denarjem. Zato tako vztrajno politično branijo dolar, tudi s svojimi hibridnimi vojnami. Ameriška moč in blišč torej temeljita na dolžniški ekonomiji, svet pa prisiljujeta, da sprejema njuna pravila igre. Ekonomsko preprosto in učinkovito, toda politično nerazumno in moralno sprijeno.

Trump ves čas govoriči o protekcionizmu, toda dejansko ga ne uresničuje. ZDA niso zapustile STO, niso razdrle transpacifiškega sporazuma (TPP), tudi ne medameriškega (NAFTA), razvpite carine na jeklo, aluminij, solarne panele ali večje pralne stroje so dejansko dimna zavesa. Razlog je preprost. ZDA zgolj izsiljujejo nove trgovinske pogoje, parcialne ukrepe, dejansko pa politično in geostrateško potrebujejo STO. Velik primanjkljaj s Kitajsko koristi ameriškim potrošnikom, hkrati Kitajsko opremlja z dolarji, s katerimi potem financirajo ameriško visoko letno zadolževanje. Ameriške korporacije, ki proizvajajo v tujini, vračajo davčno prečiščene dobičke v ZDA, kjer financirajo razvoj, trženje in visoko plačana delovna mesta. Apple večino iPhonov izdela na Kitajskem, stroški dela (10–12 dolarjev) so tam dober odstotek končne cene, večino dobička (300–400 dolarjev) gre v ZDA. Digitalizacija, robotizacija in avtomatizacija proizvodnje dejansko lahko povzročijo strukturno brezposelnost, toda ne na dolgi rok. ZDA lahko s protekcionizmom izgubijo 4–5 odstotkov BDP, odstotek rasti in 3–4 odstotke zaposlenosti. Tveganja trgovinskih vojn so veliko večja od koristi liberalizacije. Noben ameriški predsednik ne želi načrtovati ekonomske recesije. Tudi Trump ne kaže teh političnih samomorilskih nagnjenj.

Toda ZDA imajo od leta 1917 veljavno zakonodajo (TWEA), ki je predsedniku Wilsonu dovoljevala ekonomske sankcije do držav, s katerimi so bile v vojni ali jih kako drugače ogrožajo. Po letu 1945 so ZDA dejansko v permanentnih ekonomskih vojnah, ekonomske sankcije veljajo za orodje ameriške zunanje politike in orožje njene globalne dominacije. Na komunistično SZ so izmenično pritiskali 75 let, socialistično

Kubo cmarijo več kot 50, sankcije proti Iraku so v devetdesetih obveljale za prvi multilateralni zgled, po 11. septembru 2001 prednjačijo protiteroristične koalicije, danes so v ospredju Iran, Severna Koreja in kajpada Putinova Rusija. Trumpu gre v nos celo Svetovna banka, pa Združeni narodi in vsi ostanki brettonwoodske svetovne ureditve. Ekonomske vojne v obdobju 1918–2018 obsegajo skoraj 200 primerov, ZDA so na vrhu njihove politične instrumentalizacije.

Poglejmo zadnji ruski primer. Pustimo ob strani argumentacijo, da svet leta 2018 vse bolj spominja na kaos pred prvo svetovno vojno, da so ZDA in Trump danes videti enako racionalno kot Hitlerjeva Nemčija sredi tridesetih let. Poglejmo ekonomsko logiko. Ruski BDP (1468 mrd dolarjev) je danes primerljiv z Beneluksom, ameriški BDP je trinajstkrat večji, kitajski osemkrat, francoski dvakrat. Američani porabijo za oboroževanje nad 600 milijard, Rusi desetkrat manj, EU tega niti ne sešteva. Toda nekdaj SZ in danes Rusija drži vojaško v šahu ZDA zaradi jedrske oborožitve, kopenske sile in naprednih orožij. Putin skrajno racionalno posega v svetovna žarišča in unilateralni svet pod taktirko ZDA spreminja v multilateralnega. Rusija je politično vplivna zaradi vojske in ne ekonomije, pa tudi zaradi racionalnejše uporabe sile. Zato ekonomske sankcije bolj škodujejo ZDA in zaveznikom kot Rusiji. Komunizem leta 1989 ni padel zaradi Reaganove vojne zvezd, temveč lastnih ekonomskih protislovij in izgube politične legitimnosti. ZDA in njihov globalni imperij so danes na tej poti.

Če želite mir, se pripravljajte na vojno. EU bi to morala razumeti bolje od drugih. Če želi imeti geostrateško pozicijo, potrebuje v razmerju do ZDA, Rusije in Kitajske svojo kredibilno obrambno vojaško unijo, na pokopališču zveze Nato. Ekonomska integracija EU je obtičala zaradi političnih razhajanj, namesto ekonomske koristi jo lahko združijo vojna tveganja. Nevarno, toda morda danes celo racionalno početje.