Božja volja

Heni Erceg

13. 4. 2018  |  Mladina 15  |  Hrvaška

Je vse skupaj zgolj naključje ali časovno dobro tempirano izsiljevanje, za katero se je odločil hrvaški premier, potem ko je zmolil dva Očenaša in nekaj Zdravamarij? Vrag vedi, kajti prav on se je od glave do kopit vmešal v totalno vojno med cerkvijo in vladajočo klerikalno stranko. Poleg tega so huda nesoglasja, ki so od znotraj razklala to nacionalistično stranko, povzročila pa jih je skorajšnja ratifikacija istanbulske konvencije, resno ogrozila že tako omajani položaj predsednika vlade in vodje stranke. Na eni strani radikalci v lastni stranki, na drugi močna in neuklonljiva katoliška cerkev, ki ji je tako ali tako figo mar za omejevanje nasilja nad ženskami, od vseh skupnosti pa priznava samo skupnost moškega in ženske, v kateri je ženska implicitno podrejena, pač v skladu z modelom izpred milijona let, ko je bila Eva ustvarjena iz Adamovega rebra. Vse drugo je protinaravni razvrat, zoprvanje bogu, Satanovo delo …

Potem pa je na samem začetku premierovih klenih prizadevanj, da bi zajezil škofovsko tarnanje o svetosti odnosov med moškim in žensko in demonizacijo tistih, po spolu drugačnih, izbruhnila afera zaradi pedofilskih grehov nekega klerika, ki je v cerkvi svetega Frančiška v Splitu leta in leta spolno zlorabljal dečke. Škandal je izbruhnil v času, neugodnem za cerkev, za premiera pa tajming ne bi mogel biti boljši, zato ni treba kaj prida dvomiti o pravilnosti spekulacij, da je z namernim razkritjem afere vsaj za hip matiral cerkev in otopil ostrino njenega nasprotovanja oziroma njeno vodilno vlogo v konservativni rekonkvisti proti istanbulski konvenciji. Res, prav groteskno je to cerkveno vztrajanje pri nasprotovanju obstoju »tretjega spola«, ki ne ogroža nikogar, pri tem, da cerkev že več stoletij v svojih vrstah neguje istospolno, poleg vsega še nasilno, neodgovorno »ljubezen« fratrov do majhnih fantkov. V resnici je to nepogrešljivi del globokega hinavstva katoliške cerkve, njenega temeljnega poslanstva – prodajanja mačka v žaklju ljudskim množicam, njenega pohlepa, zaradi katerega na leto od države vzame neizmerne količine denarja, a se vendarle ne vede kot ena od organizacij, financiranih iz državnega proračuna, ampak kot država sama, ki priznava zgolj svoje zakone. Tako je tudi pri tem pedofilskem škandalu – čeprav so zdaj že odrasli, globoko ranjeni ljudje pričali, kako jih je ta splitski duhovnik leta in leta posiljeval in poniževal – posegla po tako imenovanem kanonskem pravu, to pomeni, da bo sama, ne oziraje se na žrtve, presodila, ali je njen brat spolni nasilnež. In če vendarle je, bodo škofi sami določili kazen, to pomeni, da ga bodo zgolj umaknili v kak duhovniški dom, daleč od skušnjave prikupnih deških ritk.

Tisti, ki so iz Hrvaške v dveh desetletjih in pol napravili malo zadrto klerofašistično tvorbo, o zločinu v svojih vrstah niso obvestili državnih organov, čeprav bi bili to dolžni storiti po zakonu, ki pravi, da se »s kaznijo do treh let zapora kaznuje tisti, ki ne prijavi kaznivega dejanja, za katero je zagrožena kazen do desetih let zapora«. Represivni organi torej molčijo, še en zločin pedofilije, za katerega se v cerkvi ve že od leta 2011, pa je vladajoča elita, tako se vsaj zdi, s pridom izkoristila, najverjetneje za tiho izsiljevanje: »Mi vam vaše kanonsko pravo, vi pa dajte mir v zvezi z istanbulsko konvencijo.« Vsekakor ni mogoče reči, ali bolj smrdi ravnanje klera ali plenilcev iz HDZ, ki vsak dan ližejo oltarje, hkrati s tem, ko pod partijskim pritiskom sprejemajo istanbulsko konvencijo, pa podtikajo novi družinski zakon, skrajno zlovešč dokument, škandalozen celo za hrvaške razmere. Eden od členov v njem pravi, da »imajo starši pravico, da se njihovim otrokom zagotovita vzgoja in izobraževanje v skladu z verskimi in filozofskimi prepričanji staršev«. Resnično, je še kaj strašnejšega od misli, da se bodo po urah obveznega verouka v šolah otroci v prihodnje seznanjali še s »filozofijo« klerikalnih staršev, ki menijo, da je Zemlja ravna plošča, splav umor in da je bilo k once ntr acijsk o taborišče Jasenovac komunistično in ne ustaško taborišče … Nekaj tako malignega je preveč celo za ultrakonservativno nazadnjaško Hrvaško, v kateri bodo otroci očitno ostali brez možnosti, da se izobražujejo v skladu z načeli sodobnosti, saj se bodo zgolj v skladu s starševskimi načeli, ne glede na to, kako retrogradna, nepovezana z znanstvenimi dejstvi in izobraževalnimi standardi so. Strinjati se s takim zakonom pomeni dati izključno pravico do izobraževanja otrok tudi tistim staršem, ki menijo, da so homoseksualci bolniki in da je ustaški pozdrav Za dom spremni res super, saj tako pozdravlja tudi očka … To pomeni uzakoniti pravico klerikalnih fundamentalistov, ki na Hrvaškem že tako ali tako prevladujejo, do zastrupljanja lastnih otrok in tem otrokom odvzeti pravico, da se izobražujejo v skladu s civilizacijskimi standardi. V takšni državi seveda ni nič nenavadnega, če javnost ni zgrožena nad ravnanjem duhovnika pedofila, ampak – prav nasprotno – sramoti njegove žrtve.

Kakorkoli že, pet let po vstopu Hrvaške v EU minister za zdravje predlaga, naj cerkev sodeluje pri pripravi zakona o splavu, morbidni družinski zakon pa pripravlja izvidnica desnoklerikalne javnosti, ženska, po mnenju katere zakonsko zvezo ogrožajo organizacije civilne družbe, samske ženske, skupnost LGBT, umetna oploditev … Bodo torej v skladu z družinskim zakonom, pripravljenim pod pokroviteljstvom cerkve, dečki v zakristiji odslej mirno prenašali sprevrženost in nasilje nekega fra Joze? Ker je po očkovi in mamini »filozofiji« takšna božja volja.