Grega Repovž

26. 4. 2018  |  Mladina 17  |  Uvodnik

Psihoanaliza neke stvarnosti

Privilegij, a tudi breme novinarjev je, da v delovnem obdobju v živo vidimo veliko pomembnih in velikih dogodkov, od revolucij do vojn, nesreč in največjih zmag. Marsikomu izmed nas je tako uspelo, da se je srečal z najbolj fascinantnimi in zanimivimi ljudmi na svetu, ženskami in moškimi, pred katerimi so nam besede zastale v grlu, velikimi državniki, seveda tudi zvezdami, trdimi misleci in tudi ljudmi, ki so povzročili nemalo gorja in trpkosti. Malo je to privilegij, marsikomu da ta »biti zraven« lažen občutek relevantnosti, marsikdo ob tem postane ciničen in prevzeten, to koga tudi poškoduje, rani. Marsikdo izmed nas je videl umiranje, poslednjo bolečino, skrajno človeško zlo, pa hudobijo malega človeka, tudi izjemno veselje seveda.

Že dolgo se me noben dogodek ni dotaknil tako kot razstava fotografij in knjiga Grandheroes fotografa Tadeja Vaukmana pred dvema tednoma v mali, a izjemni galeriji Piere Ravnikar na ljubljanski Vrtači. Na prvi pogled neko življenje, življenje nekega fanta, dejansko pa mikroskopsko natančen opis družbe, njenih tegob, seveda tudi naših veselj, socialni prerez družbe, pri tem pa nobene patetike, nobene umetelne dramatičnosti. Tam je vse to, kar je naše življenje: bolečine, Dravograd, tiste stenske ploščice, hrana, ki jo vsi poznamo, začutimo vojne in prostore, mrak, nasmeh babice, tam je tista luč, pa poskusi, da bi bilo nekaj lepo, pa ni, hobiji in naši drobni odkloni, naše skrivnosti, ki jih nikoli ne bi javno priznali. In vendar ta knjiga fotografij odvzame iluzije o naši družbi, napredku, naših tunelih, po katerih hodimo. Je psihoanaliza neke družbe. Knjigo je mogoče primerjati le še s poročili takrat še uslužbenca Urada za makroekonomske analize Matjaža Hanžka o človekovem razvoju – kar je Hanžek kazal s podatki o stanju družbe, naredi Vaukman s fotografijami. Tako kot Hanžek ni vedel, kako izjemno delo je opravil ob prelomu tisočletja, saj se je pogled na družbo začel približevati realnemu, tako tudi Vaukman verjetno ni mislil, da bo pokazal družbo kot celoto, da bo pred nami razgrnil psihološki profil družbe. Od revščine do sreče, od trpkosti do najširšega nasmeha – a kakor je zgodba videti individualna in unikatna, je dejansko zgodba, ki gre od ene slovenske hiše do druge, od družine do družine.

Hkrati je knjiga Grandheroes lahko tudi popis ideologije in sistema, v katerem živimo. Ta knjiga je kot spomenik ideologiji nekega časa, ker na koncu iz nje pač pogleda prav ona – ekonomija. Ekonomija kot čista ideologija. Ki seveda pravi, da to ni. Ali kot je ta teden dejal filozof Mladen Dolar: »Ekonomija v splošnem diskurzu služi kot paradigma sodobne ideologije natanko v tem, da se jo predstavlja kot nekaj neideološkega. Za ideologijo pa se razglaša vse tisto, kar nasprotuje trdi realnosti ekonomije in jo skuša vkleniti – in prav tu je ideološka operacija par excellence: namreč v tem, da se nekaj razglaša kot realnost onkraj vsake ideologije, samoniklo in avtonomno realnost. Po navadi jo tako desna kot leva opcija v nekem polju skupnega konsenza jemljeta kot to objektivno silo, s tem da eni zagovarjajo, da bi ji bilo najbolje pustiti prosto pot (manj davkov, manj države, deregulacija), drugi pa, da bi jo bilo treba kanalizirati (socialna država itd.), a eni in drugi jo običajno privzemajo kot danost.«

In morda je prav to tisto, kar bi res potrebovali – pač psihoanalizo. Za ekonomijo, ne samo za družbo. Ali kot je nadaljeval Dolar: »Malo za šalo, če kdo, ki je kaj bral o psihoanalizi, sliši za formulacije kot 'trgi so spregovorili', 'trgi so rekli to in to', potem si ne more kaj, da ne bi pomislil na ljudi, ki slišijo glasove. Da se namreč nekaj, kar je tako močno politično uokvirjeno, predstavi kot objektivna danost, je potrebna določena mera slišanja glasov. Nemara se ekonomskih dejstev vedno drži določena avra halucinatornega, da kot objektivno dejstvo slišimo nekaj, kar smo sami položili tja ali uokvirili kot dejstvo. Po drugi strani je še bolj vpadljivo ne to, da slišiš nekaj, česar ni, temveč da ne vidiš nečesa, kar je pred nosom in kar je očitno.«

Seveda, včasih so stvari pred nosom in očitne. Včasih je treba pogledati le v naše odnose in naše sobe. Kot Vaukman. Vse je že tam. A čeprav nas prepričujejo in se to zdi tudi nam, to ni naše individualno, ampak je dejansko družbeno.

Kaj si misliti o družbi, kjer politik poskuša ustaviti dvig socialne pomoči najšibkejšim v družbi z besedami, da »naše ceste potrebujejo nujna popravila in vzdrževanja«? Ali kot se je pošalil Stanisław Lec: »Zbudil sem se iz morečih sanj, sanjal sem stvarnost.«

Knjigo Tadeja Vaukmana je mogoče kupiti na rostfreipublishing.com.