Grega Repovž

4. 5. 2018  |  Mladina 18  |  Uvodnik

Prihodnost je že tu

Peter Frase, eden od urednikov vodilne ameriške levo usmerjene revije Jacobin, seveda tudi sam predan socialist, avtor knjige Štiri prihodnosti (Four Futures, 2016), v kateri razčlenjuje, kaj bo sledilo kapitalizmu, opozarja na neko notorično dejstvo, na nekaj, česar dejansko nočemo videti: da je prihodnost, ki jo domnevno pričakujemo in čakamo, že tu. Ali drugače: prihodnost je že prišla, le mi se še nismo znotraj nje razporedili, ne vidimo še. In človeka dejansko kar strese: kaj pa, če se je medtem, ko mi upamo na prihodnost, ta res že zgodila, le mi se je še nismo zavedeli? Kaj, če je za razmislek že prepozno, so morda res premoženje in dobrine že razporejeni, le da nam naša vloga v tej ureditvi še ni bila določena? Da novi sistem še ni vzpostavil družbenih vlog, namreč ne pomeni, da ga še ni, da ni vzpostavljena že vsaj osnovna razdelitev.

Ne gre se prestrašiti, vse poti so še odprte, pravi Frase. Lahko gremo naprej v dobre ali slabe možnosti. Sam vidi štiri mogoče sisteme, v katere se bo spremenil kapitalizem. Od najslabšega k najbolj obetavnemu. Najslabši je rentizem, torej družba, v kateri so na eni strani rentniki in na drugi vsi ostali, ki jim ta en odstotek zaračunava vse. Pač seme, avtorske pravice, karkoli. Ne bomo več mogli kupiti traktorja (seveda tudi semen ne), ampak ga bomo lahko le še najeli. Ne bomo več kupovali programske opreme, ampak jo bomo le časovno zakupili. Ups. To je danes že vse res, ta prihodnost je že tu. To se danes že vse dogaja. Zakaj bi en odstotek prodajal dobrine, če nam jih lahko daje le v najem, od intelektualnih do najbolj oprijemljivih? In prav neverjetno, koliko tožb so prav zaradi kršitev intelektualnih in avtorskih pravic zoper malega človeka v zadnjem desetletju sprožile velike korporacije. Zdelo se je smešno, ko se je velikan računalniške industrije spravil na fanta, ki je za revne otroke sestavljal stare računalnike z obstoječim operacijskim sistemom. In zmagal. Nihče ne sme kršiti avtorskih pravic, zaradi prihodnosti, zaradi prihodnjih rent. To bo seveda neenaka družba, kjer bo pač poskrbljeno le za rentnike.

Druga, ne dosti boljša možnost, ki prihaja namesto kapitalizma oziroma je že tu, pa ne vemo, je eksterminizem. Družba, v kateri bodo mi in oni. Oni znotraj zidov, znotraj ekoloških oaz, kjer bo tehnologija skrbela za čistost okolja, zraka, lahko se zgodi, da bo šlo za velike površine, o katerih bomo sleherniki le slišali. Pač dva svetova. Svet za bogate in na drugi strani ta svet, ki ga imamo in je v veliki meri nepovratno devastiran, za vse ostale. Seveda bo v eksterminizmu prihajalo do konfliktov, saj bo družba tudi v tem primeru grobo razdeljena, a vendar bo vsaj delno bolj naklonjena okolju – pač zato, ker bodo bogati, samoeksterminirani, želeli pač dobro živeti.

Tretja in četrta možnost po Frasu sta le še komunizem in socializem – pri čemer je seveda drugi, socializem, dobra opcija, komunizem pa pač boljša od prvih dveh, ne pa dobra. Komunizem po njegovem namreč ni sposoben ljudi pripraviti k dejanski predanosti skupnemu, predanosti čistemu okolju in solidarnosti. Vsi poskusi so doslej propadli, zato se utopiji ne gre predajati – kar pa ne pomeni, da se marsikatera družba ne bo obrnila v komunizem.

V resnici ni tako pomembno, da sprejmemo Frasovo razdelitev, kateri so mogoči sistemi, ki nas čakajo v prihodnosti – tudi Frase sam opozarja, da so mogoče kombinacije vseh štirih. A temeljno je spoznanje, s katerim smo ta sestavek začeli: da je namreč kapitalizem kot tak treba začeti dojemati kot nekaj, kar je že začelo pot v prihodnjo obliko. Le ozreti se je treba naokoli, pa je to že popolnoma jasno, začenši z dejstvom, da je kapitalu danes težko odkriti korenine. Zdaj ga vidiš, zdaj ga ne vidiš. Tudi v Sloveniji smo že sledili selitvam denarja iz ene davčne oaze v drugo, a prekleto pogosto lastnika – pa ga poimenujmo en odstotek tudi tu – ni bilo mogoče ugotoviti. Prihodnost je torej že tu, danes se kot puzzle počasi sestavlja in najbolj nevarno bi bilo, če se tega ne bi zavedali – in pričakovali, da se bo to zgodilo ta trenutek z nekim velikim pokom, revolucijo, dnevom D. Ne, v tem primeru se bomo nekega dne pač zbudili in nam bo jasno, da smo bili le kot bifejski revolucionarji, ki so na veliko debatirali o tem, da ne bodo dovolili, da njim ljubo balinišče podrejo, medtem ko so zunaj bagri že rjoveli.

Prihodnost, čeprav je že prišla, torej ni nujno slaba, lahko se obrne v dobro smer. Je pa že tu. Seveda pa lahko še naprej vidimo tisto, kar želimo videti.