Kaj pa antisemitizem?

Vlado Miheljak

4. 5. 2018  |  Mladina 18  |  Dva leva

V Italiji danes obeležujejo dan osvoboditve izpod fašizma in nacizma. Slovesnost ob 73. obletnici osvoboditve so pripravili tudi v tržaški Rižarni ... Udeleženci proslave so medtem razvili tudi nekaj palestinskih zastav, zaradi česar je rabin Alexander Meloni skupaj z drugimi predstavniki lokalne judovske skupnosti protestno zapustil prizorišče.
— (STA, 25.4. 2018)

Robert Waltl se gre biznis s holokavstom ... Robert Waltl ne predstavlja slovenskega judovstva, ga pa zelo cenijo ljubljanski Palestinci, župan Zoran Janković in izraelski ultralevičarji.
— Igor Vojtic, podpredsednik Judovske skupnosti Slovenije (Reporter, 4. 6. 2017)

Judi zunaj matične izraelske države so ujeti v prav posebno zanko. Zaradi zgodovinskih okoliščin in emocionalne vezanosti na državno entiteto iz tisočletnih sanj pogosto niso zmožni refleksije, kritičnega odnosa do militaristične in ekspanzivne politike države Izrael ter vidijo v vsakem prizadevanju za vsaj približno pravično rešitev položaja Palestincev grožnjo ali celo antisemitsko držo. In vzpostavljajo nenačelna zavezništva glede na aktualno stanje. Prav pred kratkim se je zgodil paradoksen in hkrati grotesken izpad ... Namreč, v tržaški Rižarni je ob obeleževanju dneva spomina na osvoboditev izpod fašizma in nacizma tržaški rabin skupaj z drugimi lokalnimi Judi, ki so se udeležili komemoracije, protestno zapustil prizorišče. Na pamet bi rekli, da gotovo zaradi nastopa tržaškega župana Dipiazze, ki je pred tem lahkotno in brezbrižno odprl diametralno nasprotno zborovanje fašistoidne politične stranke Nova sila (Fuerza Nuova) Roberta Fiore in zato požel kot govorec med udeleženci komemoracije žvižge in neodobravanje. Ne, rabin Meloni je odšel, ker so levičarski udeleženci vihrali z dvema ali tremi zastavami Palestine. Torej, na komemoraciji, kjer ni bil problem, da je Davidova zvezda na uradni zastavi militaristične, segregacijske, ekspanzionistične države vela iz rok nekega udeleženca, je motila zastava Palestine, ki jo je priznalo več kot 130 držav Združenih narodov. In ni jih motil govorec, ki očitno koketira ali vsaj tolerira fašistoidne formacije. Vsekakor pomeni delati kakršenkoli enačaj v odnosu med izraelsko državo in spominom na holokavst, med antisemitizmom in kritičnim odnosom do aktualne izraelske države, pljunek na zgodovino, pljunek na holokavst, pljunek na judovstvo ...

Skoraj sočasno z novico o incidentu v Rižarni sem naletel na medijsko predstavitev podpredsednika Judovske skupnosti v Sloveniji Vojtica, za katerega prej nisem slišal, in mož je prava karikatura politično in identitetno neosveščenega in zaslepljenega Juda. Denimo, ker je Trump po Obamovi bolj zbalansirani politiki spremenil kurz do Izraela, Vojtic kaže do prvega neskrito navdušenje. Trump? Že res, da ima zeta Juda, a v jedru njegovega volilnega telesa so kukluksklanovci in drugi ekstremno radikalni rasisti in eksplicitni antisemiti. In doma kaže gospod s prstom na domnevni latentni antisemitizem levice ter se hkrati v kritičnih stališčih prekrije s poenostavljenimi pogledi ekstremne slovenske desnice na migrante in migrantsko politiko. Posredno tako tudi z, denimo, Brščičem, ki je opozarjal na nevarnost, ki jo prinaša invazija »muslimanskih in negroidnih hord«, ki da so »latentni posiljevalci in klavci«. A ta isti Brščič vidi v ozadju vsega peklenski načrt koga drugega kot Judov, ki skušajo Evropi podtakniti multikulturnost »z mešano raso mesticev … kar pomeni, da bo novi evropski človek podoben ciganom, bo temnopolt«. (Več o tem v članku Boruta Mekine v Mladini, 12. 5. 2017) A gospoda Vojtic ne samo, da ga navdušujejo desničarji in je kritičen do levičarjev, ampak se spravlja, denimo, na Roberta Waltla, ki je s festivali strpnosti in svojo aktivnostjo za osveščanje o problemu latentnega antisemitizma in za promocijo judovske kulture naredil več kot vsi vojtici iz Judovske skupnosti skupaj.

No, vse to pa ne pomeni, da si je treba zatiskati oči pred latentnim ali eksplicitnim antisemitizmom med Arabci, v islamskem svetu in posledično tudi med begunci. In celo med levičarji, ki gojijo simpatije in solidarnost s Palestinci. Problem ni od včeraj. Max Horkheimer je že leta 1969 opozarjal na možno alibizacijo antisemitizma z uvedbo pojma anticionizem, ki nadomesti eksplicitnega Juda. Leto kasneje je pisal o pasteh solidarnosti in »bratenja« študentskega gibanja s takrat še pretežno nediferencirano radikalnim palestinskim nacionalnim gibanjem. Podobne mešane občutke je takrat imel tudi Adorno.

Izvirni greh Izraela kot države, ki ni nastal zaradi siceršnjih dolgotrajnih prizadevanj cionističnega gibanja, ampak bolj zaradi slabe vesti zaveznikov, ki so pred in med vojno pustili Jude v nemilosti nacistov, je, da je popravljanje ene zgodovinske krivice povzročilo novo. Sovraštvo me dvema entitetama pa ni nikoli usahnilo. A vsa protislovja pokaže šele sovraštvo znotraj entitet. Ključnega judovskega politika v mirovnem procesu Jicaka Rabina je ubil Jud, Arafatova smrt je posledica nejasnih okoliščin oz. vzroka. V PLO pripisujejo možnost znotrajpalestinskega obračuna. Zanimivo, oba, Rabin in Arafat, sta se iz militaristov prelevila v mirovnika. A problem ostaja. Judovski nacionalisti verjamejo, da so njihovi možni sogovorniki zgolj palestinski mirovniki, palestinski radikali dopuščajo, da so njihovi sogovorniki judovski oz. izraelski mirovniki. Zagotovljeno neuspelo srečanje.

A kakorkoli. Jud Horkheimer je nekoč zapisal, da je »suverenost neke dežele nekaj drugega kot prostost tistih, ki v njej prebivajo«. Suverenost poteši le hrepenenje po domovini. In to velja nasploh. Še posebej pa za Palestince in Izraelce. Krivic in travm na eni in drugi strani je bilo preveč, da bi jih reševali s pogledom oz. vračanjem nazaj, v namišljeno ničelno točko. Leto nič je fikcija. Možna perspektiva je le v pogledu naprej.