Traktat o bogu

Vlado Miheljak

26. 4. 2018  |  Mladina 17  |  Dva leva

»Naša stranka nima svojega boga kot kakšna druga stranka, ker mi vemo, kdo je naš bog.«
— Ljudmila Novak prehitro zaključuje, da ve, kdo je njihov bog

»Ne izgovarjaj po nemarnem imena Gospoda, svojega Boga, kajti Gospod ne bo pustil brez kazni tistega, ki po nemarnem izgovarja njegovo ime!«
 — 2 Mz 20,7

Ko so oni dan na televiziji pokazali Milana Balažica, menda predsednika Nove socialne demokracije, ki si je trenutek medijske pozornosti in slave prislužil s kazensko ovadbo zoper Boruta Pahorja, me je prijatelj cinično vprašal: »No, kaj boš pa rekel na tole?« Kratko sem mu odgovoril: »Nič.« Kaj pa naj odgovorim k pojavi nekoga, ki je v pred- in poosamosvojitvenem času objadral celotno slovensko politično morje. Morda mu gre še najbolj v prid prav ta uravnoteženost. Bil je pri nekdanjih komunistih, socialističnih mladincih, liberalnih demokratih, pa potem neoliberalcih, pa spet socialdemokratih, se v nekem trenutku približal Janši in celo NSi ... Sedaj si je, iščoč svojo Itako, umislil Nove socialne demokrate, ki so menda utemeljeni na avtentičnih (!?) socialdemokratskih vrednotah. Bog mu jih požegnaj.

No, čisto drugače je bilo, ko je leta 2000 kot strela z jasnega udarilo, da nastaja Nova Slovenija. Takrat sem na podobno vprašanje odgovoril, da ustanovitev odobravam. To sem utemeljeval s krilatico, da imam politiko krščanskodemokratskega oziroma ljudskega izvora tako zelo rad, da sta mi še dve stranki premalo. Kajpak je šlo za parafrazo besed Françoisa Mauriaca, da ima Nemce tako rad, da sta mu še dve Nemčiji premalo. No, kakorkoli, cinični dovtip je meril na dejstvo, da bi uspešna združitev SLS in SKD v združeno krščansko-ljudsko stranko pomenila največji in najdolgoročnejši politični premik v zgodovini poosamosvojitvene Slovenije. Namreč, po solidnem tretjem mestu SKD in četrtem mestu Slovenske kmečke zveze (predhodnice SLS) na prvih volitvah in zelo solidnih 19,38 odstotka za SLS na volitvah leta 1996 sta obe sestrski stranki padali iz poraza v poraz ter celo doživeli izpad iz državnega zbora. SLS je ravno v zadnjem mandatu v zunajparlamentarni čakalnici, NSi pa se je po izpadu iz DZ leta 2008 pod vodstvom nenadarjenega Bajuka, ki ni znal vzpostaviti avtonomne drže glede na SDS, že v naslednjem mandatu vrnila v parlamentarne klopi. To je fenomen. Redko se zgodi, da se po izpadu stranke iz parlamenta tej uspe pobrati in konsolidirati ter se vrniti. Zasluge za to ima gotovo Ljudmila Novak, ki je znala vzpostaviti zadostno avtonomijo, da je del tradicionalnih volivcev privabila nazaj. A fenomen, poseben dosežek je predvsem životarjenje strank krščansko-ljudskega izvora v katoliški, tradicionalni srednjeevropski deželi, kot je Slovenija. Leto 2000 je bilo usodno, pravzaprav najpomembnejše leto v poosamosvojitveni politični zgodovini slovenske desnice. Namreč, če bi se združitev SKD in SLS obdržala, bi bila danes Slovenija drugačna. Toda vzpon in fiasko krščansko-ljudske opcije je bil hipen. Stvari so se dogajale z nadzvočno hitrostjo. Najprej so se oziroma so jih na silo, ob pomoči »mentorjev«, združili. Vendar niso združevali le strank, pač pa tudi ključne »špilferderberje« (s Podobnikom in Peterletom na čelu), zato je bila združitev recept za katastrofo. Takoj po načrtovanem izstopu SLS iz Drnovškove koalicije in izglasovani nezaupnici 8. aprila 2000, samo nekaj dni kasneje (15. aprila 2000), sta se združili stranki SLS in SKD. Nato je bila 7. junija 2000 potrjena Bajukova vlada, a že 4. avgusta 2000 sta Bajuk in Peterle zabodla nož v hrbet avtonomnemu, vendar naivnemu predsedniku združene stranke Francu Zagožnu in ustanovila NSi. Toda volitve 15. oktobra 2000 so imele katastrofalne posledice za krščansko desnico. V pol leta od političnih nebes do pekla. Iz današnje perspektive se zdi, da se je ta poraz moral zgoditi, da je Janša lahko ohranil dominantno vlogo na desnici; razsutje krščansko-ljudske opcije je bilo cena za Janševo politično preživetje.

A četudi je Novakova nekako povrnila NSi v politično življenje, ji omogočila minimalni preužitek v DZ, je naslednji korak zastal. Stranka je sicer naredila smiselni in mirni medgeneracijski prehod, vendar ni zmogla oblikovati programa za potrebe slovenskih tradicionalnih volivcev, ki jih nagovarja. Tako ne zna neselektivno ovrednotiti antifašizma in NOB ter zavrniti zgodovinske kolaboracije. To bi ji sicer odvzelo nekaj volivcev (večina takih je že tako ali tako pri Janši), a bi pripeljalo nesporno več novih. Zdaj pa ji ravno te volivce jemlje Šarec. Kot kažejo ankete, prav uspešno. Toda prava katastrofa je gospodarski program NSi. Na retorično vprašanje v pregledni programski predstavitvi, zakaj voliti NSi, se pohvalijo, da imajo po mnenju AmChama in še številnih drugih institucij najboljši gospodarski program. AmCham? Niso povedali, katere so številne druge institucije, a če jih je pohvalil American Chamber of Commerce, potem njihov program zagotovo ni po meri in v interesu slehernika, kaj šele povprečnega volivca NSi. To hitro ugotovimo. Namesto da bi si prizadevali za javno zdravstvo, šolstvo in socialni sistem, si prizadevajo za konkurenco, ta pa sleherniku nikjer ne izboljša dostopa do storitev; proizvaja številne poražence in redke zmagovalce. Prizadevajo si za nižje davke in v tem položaju mali človek, ki živi od svojega dela, nikakor in nikoli ne profitira, ampak izgublja. Namesto da bi razvijali nekakšno posodobljeno verzijo krekovstva, skozi zadnja vrata ponujajo surov neoliberalni model. Veliko eksplicitneje kot denimo SDS.

A kakorkoli. Krščanski demokrati že od leta 2000 ne odločajo sami, kdo je njihov bog. Če tega ne razumejo in če bo SDS relativna zmagovalka volitev, jim bodo to razodeli nadškofija, desni razumniki. Po potrebi tudi ameriški veleposlanik.